Časoris
Disleksija. Vir: Adobe Stock
Vir: Adobe Stock

Oktobrski dnevi za boljšo in prijaznejšo šolo

Ob svetovnem dnevu učiteljev, 5. oktobru, je poleg desetih drugih nagrajencev nagrado Republike Slovenije na področju šolstva dobilo tudi Društvo Bravo.

Prejelo jo je za izjemne dosežke za delo na področju posebnih potreb.

Društvo združuje predvsem učitelje in starše otrok s specifičnimi učnimi težavami, kot so disleksija, motnje jezikovnega razvoja, računanja, motnje izvršilnih funkcij.

Člani društva so tudi odrasli z disleksijo ali drugimi težavami, ki so jih ovirale ali pa jih še ovirajo pri učenju in delu. Društvo obstaja osemnajst let in je izjemno dejavno.

Dvakrat na leto izdajo okrog sto strani dolg Bilten.

V njem poročajo o dogodkih, objavljajo raziskovalne in teoretične ter strokovno-praktične prispevke, življenjske zgodbe in izkušnje staršev, učiteljev ter tistih s težavami pa tudi zamisli za uspešnejše učenje.

Poleg Biltena izdajajo tudi priročnike za pomoč osebam s specifičnimi učnimi težavami, preverjajo in posredujejo pripomočke za učenje, organizirajo seminarje in predavanja, na katerih pogosto gostijo tudi tuje strokovnjake.

Med 7. in 13. oktobrom je bil evropski teden ozaveščanja javnosti o disleksiji in drugih specifičnih učnih težavah, 10. oktobra pa je bil svetovni dan duševnega zdravja.

Duševno zdravje otrok in mladostnikov je povezano tudi z njihovim počutjem v šoli, z uspehi ali neuspehi, z dobrimi ali slabimi odnosi med vrstniki in učitelji. Šola lahko varuje duševno zdravje ali pa ga ogroža. Lahko je tudi vir slabih izkušenj, občutkov neustreznosti, nesposobnosti, vir slabe samopodobe.

Učitelj lahko že s samo prijaznostjo naredi za učenca nekaj dobrega, mu pokaže razumevanje za težave, da se ne bo počutil izločenega.

Tereza Žerdin

Kar četrtina otrok in mladostnikov se med šolanjem znajde v duševnih stiskah, nekateri v tako hudih, da ne vidijo izhoda. Do strokovnjakov za duševno zdravje jih pride le peščica. Tu se pokažeta pomen in vloga učitelja. Učitelj naj bi bil učenčev zaveznik in ne vir težav.

Med šolarji je veliko učencev s specifičnimi učnimi težavami. Nekateri imajo blažje težave, ki jih z drugimi sposobnostmi lahko prikrijejo ali nadomestijo, drugi pa imajo tako hude motnje, da je učno napredovanje (in duševno zdravje) ogroženo in potrebujejo posebno pomoč.

To dobijo v obliki individualnih ur, do največ pet ur na teden. Imeli naj bi jih pri specialnem pedagogu. Specialnih pedagogov ni povsod, zato šole rešujejo problem tako, kot vedo in znajo.

Pogoj, da otrok dobi posebno pomoč v obliki individualnih ur, je odločba Zavoda za šolstvo. Preden se izpeljejo vsi postopki za pridobitev odločbe, minejo meseci, pa tudi še kakšno leto zraven. Odločb je čedalje več. Včasih jih ni bilo, so pa bile dopolnilne ure pouka za tiste učence, za katere je učitelj sam presodil, da potrebujejo več pomoči.

Še prej tudi dopolnilnega pouka ni bilo. Učitelji pa so vseeno pomagali otrokom pri pridobivanju znanja in premagovanju težav, če so presodili, da pomoč potrebujejo. Pri tem sta jih gnala zgolj pedagoški eros in etos.

Pred kratkim pa sem od očeta otroka, ki je v postopku za pridobitev odločbe, izvedela, da menda učitelj/ica otroku lahko/sme pomaga/ti le v prvih dveh razredih, pozneje pa si mora za pomoč pridobiti odločbo. Je oče prav razumel učiteljičino trditev?

Ali učiteljica res misli tako? Sama menim, da učitelj učencu lahko pomaga kadar koli, ne glede na razred ali starost.

Za pomoč ni potrebno dovoljenje, nobena odločba. Vprašanje je le, koliko lahko učencu pomaga, koliko potreb ima učenec, koliko in kakšne težave ima otrok in kakšne možnosti ima učitelj. In pa, seveda, ali učitelj sam pri sebi čuti potrebo in pripravljenost pomagati.

Vsekakor se sme kadar koli skloniti k učencu, mu ponovno kaj razložiti, pokazati napako, da se bo učenec ob tem nekaj naučil.

Ne vem, koliko učitelji v resnici poznajo šolsko zakonodajo. Vem pa, da se pogosto sklicujejo nanjo, ko hočejo opravičiti svoje ravnanje. Sklicujejo se na ministrstvo, na Zavod za šolstvo.

Nisem pa še slišala, da bi se kdo skliceval na skrb za duševno zdravje otrok. V skrbi za duševno zdravje pa je zagotovo dovoljena pomoč učencu, čeprav nima odločbe in čeprav je že v tretjem, četrtem ali še višjem razredu.

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.