ISA InstitutČe bi se preselili v drugo državo, ker bi tam dobili bolje plačano delovno mesto, kateri jezik bi govorili doma? Ja, slovensko, a ne, odgovori večina ljudi. Samoumevno.
Zelo ponosni smo na vse slovenske izseljence in njihove potomce, če po več desetletjih življenja v drugih državah, na drugih celinah še vedno govorijo slovensko. Še bolj smo ponosni, če slovenščino, slovenske običaje in kulturo – ki je zelo raznolika, odvisna od pokrajine, izobrazbe, prostočasnih dejavnosti ljudi – prenašajo naprej na svoje otroke in vnuke.
Devetega oktobra letos sem bila na odprtju razstave v Ljubljani v parku pred Arhivom Republike Slovenije.
Avtor Joe Valencic na plakatih, ki vabijo k ogledu še vse do konca marca, ponosno prikazuje dediščino slovenskih izseljencev iz začetka 20. stoletja: kulturni dom v Clevelandu, radijske oddaje, muzej slovensko-ameriške polke, festival kranjskih klobas, recepte za potico, ki gredo iz roda v rod, znane potomce in potomke (Amy Klobuchar, Sunita Williams, Joey Miskulin) ali na novo priseljene v ZDA iz Slovenije (Luka Dončič, Anže Kopitar, Melania Trump), (spletne) tečaje slovenščine, knjižne zbirke v slovenščini na univerzah in v mestih, kjer živi veliko Slovencev itd.
Po Evropi imamo iz Slovenije napotenih ali honoriranih več kot 30 učiteljic in učiteljev dopolnilnega pouka slovenščine, da se pri slovenskih izseljencih in njihovih potomcih ohranjata slovenski jezik in kultura: v Nemčiji 6, v Srbiji 5, v Bosni in Hercegovini 3.
Barbara Hanuš, ki poučuje dopolnilni pouk slovenščine v Banjaluki, Slatini in Prijedoru, organizira pouk v več skupinah za več kot 100 ljudi, od predšolskih otrok naprej.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, kontaktna oseba je Bronka Štraus, pa podpira tudi dopolnilni pouk maternih jezikov in kultur otrok priseljencev v Sloveniji. Odlično sodeluje z napotenima učiteljicama iz Makedonije in Hrvaške, pouk je organiziran po različnih šolah po Sloveniji v popoldanskem času.
Otroci, katerih materni jezik je bosanščina, albanščina, srbščina, ruščina, kitajščina, arabščina itd., so odvisni od prostovoljk, prijav na projekte, angažiranosti staršev, društev.
Kljub temu se število šol, ki podpirajo dopolnilni pouk maternih jezikov in kultur otrok priseljencev, in število jezikov, ki se poučujejo, z leti viša. In prav je tako.
Dobro postavljeni temelji v maternem jeziku omogočajo lažje, hitrejše učenje drugih jezikov. Mnogi otroci odraščajo v sestavljenih družinah, z dvema maternima jezikoma, v dveh kulturah. Ali več. Prav je, da ohranjajo oboje, vse troje. Raznolikost bogati.
Vsak med nami je ponosen na svoj jezik, svojo kulturo. Dobro poznavanje svoje kulture omogoča njeno ohranjanje in razvija radovednost, kakšne so druge kulture. Premagujemo, spoštujemo razlike in iščemo podobnosti, na katerih skupaj gradimo in skupaj soustvarjamo medkulturni svet.
***
Dr. Marijanca Ajša Vižintin je zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU.
MVI
Tereza
