Odprtost in spoštovanje drugih kultur sta zame najbolj pomembna

Američana Noaha Charneyja je v Slovenijo pripeljala ljubezen.

Pisatelj, umetnostni zgodovinar in novinar je pred tem živel v Angliji, Franciji, na Nizozemskem, Španiji in Italiji.

Toda Slovenija ga je med vsemi državami najbolj očarala. Prepričal ga je visok življenjski standard, ki ga še posebej lahko občutijo mlade družine.

Kako ste se prilagodili na življenje v novi državi?

Preden sem se preselil v Slovenijo, sem živel v kakšnih sedmih državah. Na začetku sem bil v ZDA, nato sem študiral v Angliji, živel sem v Franciji, Španiji in Italiji na več lokacijah.

Pred vsako selitvijo sem najprej poskusil spoznati kulturo države, v katero sem prihajal. Bral sem turistične vodnike in druge knjige, poslušal sem glasbo in poizkušal hrano. Zame je bil to užitek.

Zaradi tega sem o državi marsikaj vedel, preden sem sploh kam šel. Če se hočeš na tujem počutiti doma, moraš spoštovati lokalno kulturo; poskušati moraš živeti kot domačin.  

Navezovanje stikov z drugimi Američani me sploh ni zanimalo. »Potopil« sem se v vsak košček kulture nove države in bil odprt za vse.

Je bilo prilagajanje na življenje v Sloveniji drugačno kot drugje?

Vsaka država, v kateri sem poskušal živeti, mi je bila, po pravici povedano, všeč. Ponekod je bilo lažje, drugje težje. Jezikovno mi je bila najbližje Anglija. Z ljudmi pa sem se najbolje razumel v Španiji in Italiji, kjer so odprti in topli. To mi je bilo takoj všeč.

Vendar – kakovost življenja in stroški, še posebno za mlade družine – vse to je v Sloveniji zame daleč najboljše.

Kaj vas je ob prihodu v Slovenijo najbolj presenetilo?

Zdelo se mi je fascinantno, da v hiši nosite copate. Nekaj časa sem potreboval, da sem se na to navadil. Američanom se zdi ta navada malo eksotična. Tam nosimo v hiši blatne čevlje, jih sezujemo, smo v »štumfih« ali pa bosi.  

Ko sem se priselil, sem želel poskusiti čim več slovenskih jedi. Raziskoval sem jih. Zelo so mi dišali gibanica, potica ter ajdovi žganci in kislo mleko.

Na začetku so mi bile všeč nagrobne sveče. Zdele so se mi zelo atmosferične. Nisem vedel, da so za grob. Kupil sem jih za dekoracijo okrog hiše. Mama ima eno v dnevni sobi v Ameriki, ker so tako lepe. Nikakor jih nisem povezoval s pokopališčem.

Velja, da smo Slovenci večinoma bolj odprti do ljudi, ki pridejo z zahoda ali severa kot pa z juga in vzhoda. Kako to razliko občutite vi?

Slišal sem, da so Slovenci manj odprti do ljudi iz nekaterih držav, za tiste iz ZDA, Anglije in Kanade pa so zelo odprti. Sam sem imel vedno občutek, da sem dobrodošel. Nisem imel nobene negativne izkušnje. Mogoče bi bil odziv drugačen, če bi bil iz druge države.

To je morda povezano tudi s tem, da ste se o Sloveniji veliko naučili, preden ste prišli sem. Kaj bi svetovali tistim, ki te možnosti nimajo?

Najbolj pomembno je, da smo pred selitvijo odprti do drugačnih kultur. Včasih imamo občutek, da ima nekdo prav, drug pa ne, vendar v resnici smo samo različni. Odprtost in spoštovanje do drugih kultur sta zame najbolj pomembna.

Pravijo, da lahko, ko vstopimo v dvigalo, iz odnosov med ljudmi v dvigalu zelo hitro razberemo običaje in navade v državi. Kakšna je bila vaša izkušnja, kako se razlikujemo Slovenci od drugih?

V Sloveniji imate dve različni besedi: prijatelj in kolega. Slovenci rečejo, da imajo dva, tri prave prijatelje, vsi ostali so kolegi.

V ZDA rečemo za vsakega, ki ga poznamo, da je prijatelj. Torej imamo, ne vem, tristo prijateljev. To je zelo drugačno, bolj površinsko.  

V Italiji in Španiji imaš hitro občutek, da si dobrodošel.

V Angliji in na Nizozemskem so bolj podobni Sloveniji. Na začetku so bolj uradni.  

Vi ste se naučili govoriti slovensko. Kako pomembno je, da se nekdo, ki pride v novo državo, pred tem nauči jezika?

V Sloveniji, sploh v Ljubljani, govorijo skoraj vsi zelo dobro angleško. Poznam nekaj Američanov, ki znajo po slovensko reči zgolj pivo, prosim ali kje je stranišče. In čisto lepo živijo.

V Ljubljani znanje slovenščine ni zelo pomembno. Izven nje pa je pomembno, da se vsaj potrudiš govoriti v slovenščini. S tem pokažeš spoštovanje do nove države. Moja slovnica je čista grozljivka, ampak mislim, da ljudje cenijo, da se trudim.

Kako ste se učili slovenščino?

Moja izkušnja s slovenščino je zelo eksotična. Nikoli je nisem študiral, zato nimam pojma, katere so prave končnice. Učil sem se prek pogovora s prijatelji in družino. Brez tečaja in brez učitelja. Imel sem eno knjigo, ki sem jo površinsko bral. Sam, po domače.

Mislim, da je čisto vseeno, ali obvladam slovnico, če me razumejo. Tudi če govorim kot osemletnik.

Slišim, da so Slovenci zelo dobri v jezikih, ampak ne upajo govoriti, če ne znajo govoriti zelo dobro. To je škoda. Moraš skočiti v vodo in videti, ali boš plaval ali ne.

Zmeraj sem mislil, da bom hodil na tečaj slovenščine, ampak življenje gre hitro. Morda enkrat, nekoč. Zdaj sem slišal, da bi bilo škoda, ker govorim luštno in bi bilo brezveze, če bi govoril perfektno. Torej imam razlog, da ne bom nič študiral.

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.