Časoris
Čedalje več učencev ima odločbe, ker imajo pri učenju težave. Vir: Adobe Stock
Čedalje več učencev ima odločbe, ker imajo pri učenju težave. Vir: Adobe Stock

Odločbe ne rešijo vsega

Čedalje več učencev in dijakov ima pri učenju težave in zato jim posebna komisija izda odločbo. Morda bi bilo bolje poved obrniti: da ima čedalje več učencev odločbe, ker imajo pri učenju težave.

Odločbe dobijo, ker pouk, pričakovanja in zahteve šole niso po meri otrok in z odločbo pridobijo nekatere »privilegije«. Recimo nekaj ur individualnega pouka, morda ustno preverjanje znanja namesto pisnega, prilagojeno spraševanje, podaljšan čas pisanja testov, večje črke v navodilih za test ali pa širše razmake med vrsticami …

Odločb je več kot za eno generacijo osnovnošolcev.

Torej, da bi bili učenci kos zahtevam in pričakovanjem šole, se jim prilagajajo pogoji šolanja. Toda, ali ni tako veliko število otrok, ki potrebujejo prilagoditve, da bi dosegli pričakovanja, ali vsaj minimum pričakovanj, znamenje, da bi morali kaj spremeniti tudi pri poučevanju, pri učnem programu?

Morda je pri poučevanju izpadel kak pomemben del učnega procesa? Nekaj, kar je sicer za večino samoumevno ali pa se le učiteljem zdi samoumevno. Recimo, kako se piše obnova zgodbe, kako se pišejo spisi (koliko je otrok s temi težavami!), ki pozneje prerastejo v zahtevnejše eseje.

V vsakem razredu je več otrok, ki imajo težave z razumevanjem pomena besed, ali pa besedo razumejo le v enem pomenu, ne pa v prenesenem pomenu. Takih primerov mrgoli v besedilih. In tovrstne težave jih ima veliko med tistimi, ki dobijo odločbe. Otroci, ki so miselno okretnejši, iz sobesedila prepoznajo pravi pomen, čeprav se z besedo srečajo prvič, otroci, ki imajo v odločbi na primer zapisano tudi, da gre pri njih za avtistične poteze, bodo besedo prepoznali le v konkretnem pomenu.

Organizacija individualnega pouka je izjemno zahtevna in je marsikdaj preprosto ni mogočo izpeljati. Breme učne pomoči pade na starše. Koliko pa je še otrok brez odločb, katerih učne težave rešuje le družina ali pa se za pomoč angažira sorodstvo. Če je sorodstvo kos zahtevam šole. Ali pa starši najamejo inštruktorje. Tisti, ki jih lahko plačujejo. In teh je vsaj toliko, kolikor je onih z odločbami.

Potem ostanejo še otroci, katerih starši se ne znajdejo, da bi prišli do odločb, pa sami otroku ne znajo ali ne zmorejo pomagati. Denarja nimajo, da bi pomoč plačevali.

Do kakšne številke bi prišli, če bi sešteli vse skupaj? Do tako visoke, da se lahko upravičeno vprašamo, ali ne bi morali začeti spreminjati šole, načinov in metod poučevanja, predmetnika, učnih načrtov, odnosov, pričakovanj, zahtev?

Z odločbami, sorodstveno pomočjo, inštrukcijami delujemo zgolj na spreminjanje učencev.

Odločba da učitelju vedeti, da je z otrokom nekaj narobe, da ima pač posebne potrebe, njegovo (učiteljevo) delo in vse drugo pa da je v redu.

Tereza Žerdin

Bo prehudo, če rečem, da je odločba lahko tudi potuha, da se učitelj zadovolji le s poučevanjem, ne zada pa si naloge, da bi otroka tudi naučil tisto, kar mu dela težave; da bi prav zanj prilagodil razlago, postopek. Da bi z otrokom prehodil vse potrebne korake, tudi tiste, ki jih navadno izpusti, ker jih spretnejši učenci naredijo sami.

In prav pri korakih, ki pomenijo postopnost, bi se morali najprej ustaviti. Pri enem od temeljnih načel poučevanja. 

Tereza Žerdin
Podprite Časoris - poljubno

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.