Od neberljive pisave do učne katastrofe

V očetovi zapuščini je bilo nekaj pisem in razglednic, ki so jih napisali njegovi bratje. Najstarejši je bil trgovec, drugi uradnik, potem pa po vrsti vrtnar, mizar, ključavničar in krojač. Vseh šest bratov je imelo zelo lepo pisavo. Tudi pisave mojih starejših kolegic so bile zelo lepe. Pisava vseh je bila rahlo nagnjena v desno.

Sprašujem se, kako je učiteljem to uspelo, kajti zasluge v prvi vrsti pripisujem njim, delno pa tudi zgodnji selekciji učencev pri šolskem napredovanju.

Pisave že pokojnih primerjam z zvezki današnjih šolarjev. Nekateri imajo res lično, dobro berljivo pisavo, pravopisnih napak skoraj ni, zvezki so urejeni, strani popisane, pomembne besede podčrtane ali obarvane. Iz takih zvezkov se je lahko učiti.

O lastnikih takih zvezkov se da sklepati, da so grafomotorično spretni, primerno hitri, pri pouku pozorni, sposobni so načrtovati in izpeljati dejavnosti. Ni jim vseeno, kako so videti njihovi izdelki, in so se za estetski videz pripravljeni potruditi.

Lahko pa, da imajo zasluge za urejene zvezke tudi učitelji ali pa starši, ki jih motivirajo, morda tudi z nagradami.

Nekoč so motivirali predvsem s kaznijo. Učitelj je imel skrito šibo, na mizi ravnilo ali pa kar krojaško metrsko palico. Je bil strah pred kaznijo dovolj, da se je učenec trudil pri oblikovanju črk in estetskem videzu?

V vsakem razredu je nekaj učencev, katerih zvezki so pravo nasprotje vzornosti. Najhuje in za marsikoga prav usodno pa je, da svoje pisave ne znajo brati.

Tereza Žerdin

V neberljivi pisavi se združujeta pomanjkljiv pravopis in slabo oblikovane črke. Namesto pisane črke a napišejo o, ker je poteza krajša, namesto m napišejo n, ker prihranijo en lok, za pike na črki i in j, za strešice na šumnikih in za črtico na t nimajo časa, ali pa nanje že pozabijo, ko napišejo besedo do zadnje črke, ne da bi k črkam sproti dodajali tudi detajle.

Čeprav vedo, da se poved začne z veliko začetnico, teh v njihovih zvezkih skoraj ni. Védenje ni povezano z udejanjanjem misli. Misel ni dovolj, treba jo je izpeljati. To pa ob pomanjkljivi pozornosti, slabšem spominu, grafomotorični upočasnjenosti ni vselej mogoče.

Od neberljive pisave do učne katastrofe je le korak, kadar je učenec odvisen samo od svojih zapiskov.

Mnogi menijo, da pisava danes mi pomembna, ker da jo bodo tako ali tako nadomestili računalniki. Toda učenci, ki imajo težave z rokopisnim pisanjem, jih bodo imeli tudi s tipkanjem. Iz istih razlogov.

Tereza Žerdin

Da bi bila pisava dobro berljiva, jo je treba negovati. Ne sme nam biti vseeno, kako učenci pišejo. Če učitelj tolerira neberljivo pisavo, se učenec ne bo trudil, da bi jo izboljšal. Kadar ni notranjega motiva, mora biti zunanji pritisk. Z drugimi besedami, učitelju ne sme biti vseeno.

V prvih dveh, treh razredih naj bi se učenci naučili pravilno oblikovati in spajati pisane črke, v tretjem in četrtem pisanje avtomatizirajo. Hkrati pa pisavo začno spreminjati. Ta postaja osebna. Mnogi jo v tem obdobju tudi močno pokvarijo. Pisali naj bi hitreje, tega pa še ne zmorejo. In če imajo vtis, da za učitelje in starše videz pisave ni pomemben, se ne bodo trudili.

Učenci, ki pisanja še niso dobro avtomatizirali, a se trudijo dohajati zahtevani tempo, zaidejo v neberljivo pisavo. Ta pa ni daleč od učne katastrofe, ker se iz svojih zvezkov ne morejo učiti.