Obeta se vroča spletna predvolilna jesen

Pred štirimi leti so se odvijali dogodki, zaradi katerih smo bili priče mnogim aferam, povezanim s predvolilnim dogajanjem pred zadnjimi volitvami v ZDA in pred referendumsko odločitvijo o Brexitu.

Razvpita afera Cambridge Analytica je bila najbolj odmevna, a to še zdaleč ni bil edini primer, ko je nekdo na nezakonit (in seveda tudi zelo invaziven) način, z algoritemsko določenim ciljanim širjenjem laži in z načrtnim manipuliranjem, vplival na volilne rezultate.

Štiri leta so okoli in že kar nekaj časa se odvijajo priprave na volitve v ZDA. Na to se, poleg politikov in njihovih volilnih štabov, pripravljajo tudi spletni giganti, kot sta Facebook in Google ter seveda malo manjši, a zelo vplivni Twitter.

Na to se pripravljajo klasični mediji, ki želijo (p)ostati referenčna točka in glavni vir informacij, ki zdržijo preverjanje kredibilnosti.

In nenazadnje, na to se pripravljajo vsi tisti, ki jim je širjenje dezinformacij in laži tako ali drugače v interesu, pa najsi gre za finančno korist ali politične cilje.

Nedavno so tako po naključju odkrili, da so sedaj že tako rekoč stari znanci ponovno zagnali kompleksno in zelo obsežno operacijo širjenja dezinformacij.

Tokrat je ruska agencija, ki se je vmešala že v ameriške volitve leta 2016, ustvarila lažno levičarsko publikacijo, jo opremila z lažnimi uredniki in s fotografijami, ustvarjenimi z umetno inteligenco, ter zaradi večje prepričljivosti celo zaposlila samostojne novinarje, ki niso vedeli, da so le krinka za prevarantski medij.

Skoraj vsa družbena omrežja so izrazila načelno podporo označevanju in morda tudi odstranjevanju nekredibilnih novic.

Vprašanje pa je, v kakšni meri je to izvedljivo, saj poslovni modeli vseh teh omrežij temeljijo na algoritmih, ki omogočajo veliko večji doseg objavam, ki ljudi spodbudijo k močnim čustvenim odzivom.

Kratko in bombastično je recept za uspeh na družbenih omrežjih. To je obenem tudi tipičen opis lažnih in zavajajočih novic. Resnica je običajno čisto preveč dolgočasna in dolgovezna, da bi ljudje z navdušenjem »kliknili« nanjo in širili naprej. Tudi algoritmi, ki so osnova delovanja teh omrežij, jo raje potisnejo na obrobje ali pa kar v pozabo.

V časih negotovih razmer in strahu pred tem, kaj nam bo prinesla prihodnost, so razmere idealne tudi za širjenje raznih teorij zarot, ki mnogim pomenijo pobeg iz negotove resničnosti v svet, kjer je vse jasno, med seboj povezano in logično.

Kaj lahko naredimo sami? Kako lahko sebe in našo širšo skupnost zaščitimo pred širjenjem zavajajočih novic, laži in teorij zarot?

Največ, kar lahko ta hip naredimo, je, da podpremo dobre medije. Če jih izgubimo, se ne bomo mogli opreti nanje, kadar ne bomo vedeli, komu verjeti.