O spisih in jeziku: uporabni napotki tudi med šolanjem na daljavo

Pri učenju tujih jezikov učitelji poudarjajo strukturo stavka.

Začeli naj bi ga z osebkom, enostavno poved nadaljevali s povedkom, potem pa nizali predmet, prislovna določila. Pravila na primer določajo, kdaj je treba v odvisnih stavkih povedek postaviti na koncu stavka, ali pa sestavljen povedek razdeliti in kam postaviti en del in kam drugega. Skratka, pravila določajo, na katerem mestu mora biti določen stavčni člen.

Slovenščina nima tako strogih pravil, predvsem pa se o teh pravilih v šoli ne poučuje.

Nekako se nam zdi, da je vsak otrok zrasel z maternim jezikom in da bi moral strukturo stavka obvladati že po naravi. Toda če prebiramo otroške sestavke ali pa spise že nekoliko starejših učencev, lahko ugotovimo, da mnogi ne obvladajo stavčne skladnje.

V stavku na primer manjka osebek, vrstni red stavčnih členov ni v skladu s pomembnostjo ali težo posameznih členov, s sporočilom. V stavku pogosto nekaj manjka in zato sporočilo ni jasno. Težave imamo s svojilnimi zaimki, z osebnimi zaimki, ki naj bi nadomestili osebek.

Odgovori na vprašanja so nepopolni, včasih le besedni, kot da bi odgovarjali ustno. Učenec sicer lahko obvlada osnovna pravopisna pravila, a ima v spisu toliko napak zaradi stavčne skladnje, da je njegov spis ocenjen nezadostno.

Tudi zapisovanja popolnih povedi se je treba učiti. In učitelji naj bi ta del slovenskega jezika tudi poučevali. Slovenskost pač ni jamstvo, da bi obvladali tudi slovenski pisni jezik.

Pri učencih je treba ustvariti zavest o popolni povedi. Začetek tega poučevanja sodi že na začetek šolanja, takoj ko učenci zapišejo prvi stavek ali enostavčno poved.

Zelo dobra vaja je tale: Otroci izrezujejo sličice (na primer iz reklamnih katalogov), jih lepijo v zvezek in poleg vsake sličice zapišejo kratko enostavčno poved. Recimo, kaj je na sličici (V košari so jabolka.), kakšen je predmet (Jabolka so rdeča.), za kaj se uporablja (Vsak dan pojem eno jabolko.) …

V naslednji fazi lahko napišemo ob isti sliki dva ali tri kratke povedi. Lahko povežemo dve sličici, dva predmeta in ju predstavimo v medsebojnem odnosu. (Jabolko, zdravnik: Zdravnik svetuje, da vsak dan pojemo vsaj eno jabolko.)

Strukturo povedi lahko vadimo tudi z gibanjem. Učitelj naroči učencu, kakšen gib naj izvede (Iz torbe vzemi peresnico.). Učenec navodilo izvede in pove, kaj je naredil (Iz torbe sem vzel peresnico.). Poved zapiše v enaki obliki.

Ob tej vaji dobi otrok navodilo z vsemi potrebnimi stavčnimi členi. Gibanje ga pritegne k sodelovanju. Z besedami opiše, kaj je naredil, in si pri tem pomaga z začetnim učiteljevim navodilom. Tako je bolj verjetno, da bo tudi zapisana struktura stavka pravilna. Prvemu navodilu dodamo še drugo (Iz torbe vzemi peresnico in pripravi še zvezek.). Ponovimo postopek. Zapis bo zdaj daljši in poved že sestavljena. (Iz torbe sem vzel peresnico in nato pripravil še zvezek.)

Če bomo vaje oblikovanja povedi in pisanja združevali z igro, s komičnimi zapleti, z gibanjem, bodo vaje bolj zabavne, učenci pa bodo ob njih spoznavali, kaj mora vsebovati poved, da je popolna.

Pozneje pride na vrsto še bogatenje povedi z dodajanjem pridevnikov pred samostalnike, zamenjavo samostalnikov z zaimki in dodajanjem še drugih stavčnih členov, kot so predmet, prislovna določila kraja, časa, vzroka.

Tudi oblikovanje sestavljenih povedi, glavnega in odvisnih stavkov se je treba lotevati s poučevanjem. Nič ni samoumevno, pa četudi si rojen v Sloveniji in je tvoj prvi in materni jezik slovenščina. Mogoče vsi učenci takega poučevanja res ne potrebujejo, a upam si trditi, da večina učencev ta del pouka nujno potrebuje.