O pokvarjenih počitnicah

Zadnji mesec šolskega leta sem poslušala o grožnjah profesorjev, da morajo biti pri ocenjevanju strogi, ker da mora čim več dijakov razred ponavljati.

Razlogov je več: epidemija je bojda naredila svoje in dijaki so se polenili, nimajo dovolj znanja in zato naj bi prišle »direktive od zgoraj«.

Pa sem si mislila, da se trese gora in da se bo rodila miš. Tudi tega nisem mogla verjeti, da bi taka navodila prihajala od ministrstva ali morda od zavoda za šolstvo.

Tudi to, da ima v nekem razredu več kot polovica dijakov popravni izpit iz matematike, ali pa, da bo v nekem gimnazijskem razredu od šestindvajsetih dijakov samo sedem pozitivnih, težko verjamem.

A če je samo pol od tega res, je še vedno hudo zaskrbljujoč podatek. In podatek izvira od dijakinje, ki bo razred izdelala.

So učitelji jezni? So agresivni? Se maščujejo za naprej in za nazaj? Ali pa se le maščujejo leta popuščanja, permisivna vzgoja, »otrokom prijazna šola«, popuščanje grožnjam staršev, napredovanje iz razreda v razred brez vsaj minimalnega znanja?

Ugodnosti, ki so jih bili deležni učenci, na primer to, da je bil učenec ali dijak lahko vprašan le na vnaprej znani datum, da je dijak dan ali dva pred spraševanjem ostal doma z vedenjem in soglasjem staršev, da je bilo vse pisno preverjanje znanja načrtovano za vse leto naprej in tako tudi izpeljano, da se je s tem podpiralo, če že ne spodbujalo kampanjsko učenje, da so otroci lahko šolo po mili volji zamujali, da niso delali domačih nalog …?

Če pa so navodila o zaostrovanju odnosov res prišla »od zgoraj«, pa nimam besed. Tudi učitelji se včasih radi izgovarjajo na višje direktive.

Da pa vendarle ni vse slabo, kaže navdušenje stare mame tretješolčka, ki je bila povabljena na prireditev ob vnukovem koncu šolskega leta. Na prireditvi so nastopali čisto vsi učenci iz razreda. Vsak je imel svojo vlogo, svojih pet minut slave. Igrica, ki da je bila verjetno avtorsko delo učiteljice, je imela vzgojni prizvok.

Stara mama, nekoč sama učiteljica, je bila navdušena, ker ve, koliko napora zahteva tako delo in kaj pomeni vsakemu otroku, da se lahko izkaže pred starši, babicami in dedki. Na koncu je gledalce in nastopajoče pozdravila še ravnateljica šole.

Vsem skupaj se je zahvalila za sodelovanje, otrokom in staršem pa položila na srce, naj omejijo rabo mobilnih telefonov.

Tudi to navodilo je menda prišlo »od zgoraj« in v šoli bodo prihodnje leto učenci telefone odlagali na določeno mesto. Predlagam, da starši nekaj podobnega začnete vaditi že na počitnicah. Na primer: pri skupnih obrokih so telefoni vseh družinskih članov zaklenjeni.