O pisanju spisov

Veliko učencev ali dijakov ima težave pri pisanju spisov. Nekateri predvsem z vsebino, drugi z oblikovanjem povedi, tretji s pravopisom, mnogi pa tudi zaradi slabo berljive pisave. Vsaka od teh težav ima svoj vzrok in vsaka od njih terja od učitelja posebne prijeme v poučevanju, od učencev pa predvsem vaje.

Najbolj pa želim poudariti, da pisanje spisov zahteva poučevanje. Ni dovolj, da učitelj razloži, da mora imeti vsak spis uvod, jedro in zaključek. To zna večina učencev povedati skoraj sredi spanja. Toda kaj sodi na primer v jedro spisa, od kod črpati zamisli za vsebino, o tem bom pisala danes. Učencem se namreč zdi, da se o neki temi da povedati v eni povedi vse, kar je za temo pomembno. To pa ni dovolj za zahtevano stran ali dve strani spisa.

Recimo, da je tema spisa šopek rož v vazi.

Pisec spisa si najprej lahko pomaga s čutili za vid, sluh, tip, okus in vonj. Če učence pri pripravah na pisanje spisov vodimo od enega do drugega čuta, da se spomnijo, kaj vse z enim čutom zaznamo, se bo vsebina spisa kar hitro množila.

Kaj recimo pri rožah v vazi in pri sami vazi lahko zaznamo z vidom? Barvo, velikost, količino, obliko, svežost ali ovenelost, so rože naravne ali umetne, je vaza navadna steklena ali morda iz brušenega stekla, iz keramike ali drugega materiala.

Kaj lahko zaznamo z vonjem? Rože lahko dišijo, ivanjščice celo smrdijo (zato jim nekateri rečejo kar smrdele), nekatere rože so brez vonja, druge pa, kot na primer šmarnice ali španski bezeg, imajo tako močan vonj, da ga nekateri ne prenašajo. Tudi voda v vazi ima lahko vonj, če je že dalj časa nismo zamenjali.

Ali nam o rožah v vazi lahko pove tudi kaj okus? Se vam je že kdaj zgodilo, da je bil pri mizi kdo, ki je začel trgati lističe vrtnic v vazi in jih počasi grizljal? Morda bi on vedel kaj povedati o okusu. Tudi vijolice nekateri jedo. A če bi jedli šmarnice, bi se pošteno zastrupili.

Tudi koža je čutilo. Zaznala bo, ali je vaza gladka ali hrapava, ali je mrzla ali topla, ali so listi cvetja v vazi mehki, usnjati, morda je poleg kaka vejica, ki je že olesenela.

Torej, čutila nam lahko povedo zelo veliko. Večina učencev ima težave s tem, da se jim vse stvari zdijo tako samoumevne, da jim sploh ne pride na misel, da bi v spis vnašali svoje zaznave. Rečejo: Saj to vidi ali ve vsak. In seveda, če izpustimo tisto, kar vidi ali z drugimi čutili lahko zaznava vsak, potem nam res ne ostane veliko besed, s katerimi bi napolnili stran ali dve v zvezku.

Kaj pa poleg zaznavanja lahko še uporabimo za ustvarjanje vsebine spisa?

Ko zagledamo šopek na mizi, se nam lahko porodijo različna vprašanja, misli, čustva. Na primer: od kod so prišle rože, kdo jih je vzgajal, koliko časa bodo vzdržale v vazi, kje rastejo, je rožam treba menjati vodo ali jo zgolj dolivati, naj bo vode do roba vaze ali le dva prsta na dnu, je treba rože prirezovati ali jih pustiti čim bolj pri miru, koliko je stal šopek rož, smo ga sami kupili ali smo ga dobili za darilo …

Pri pisanju so pomembna tudi naša čustva, naš odnos do predmeta, o katerem pišemo. S šopkom izrazimo pozornost do nekoga, spoštovanje, ljubezen, želimo se odkupiti za storjeno napako, utrgamo cvet, ker smo razigrani ali pa v globoki žalosti in v mislih na nekoga.

Naj ponovim: pisanje spisov je treba v šoli poučevati. Občutki, zaznave, misli, čustva, hotenje, pozornost so tisti duševni procesi, ki nam pomagajo pri ustvarjanju vsebine.

O oblikovanju povedi, da bo spis razumljiv in da se ga bo tekoče bralo, pa prihodnjič.