O pedagoškem in starševskem erosu in etosu nekoč in danes

Prebiram Vojkove zapise o ilirskobistriških temah. V knjigi je del prispevkov, ki jih je Vojko Čeligoj objavljal na spletnem portalu Kamra v Albumu Slovenije.

Vojko je bil moj sošolec na učiteljišču. Pozneje sva študij nadaljevala vsak v svoji smeri. Je zbiralec starih fotografij, razglednic, filatelist, numizmatik, čebelar, kronist … Fotografije in razglednice povezuje z zgodovino in kulturo njegove Ilirske Bistrice. Raziskuje, kaj se je v Bistrici dogajalo v preteklem stoletju, in zapisuje, kaj se dogaja danes. 

Ko je leta 1963 že poučeval, so v Bistrici dobili novo šolo, ki pa ni bila dovolj velika za vse učence. Zato so se učenci izobraževali v dveh izmenah pa še v nekdanji šoli in starem otroškem vrtcu. Otvoritveno svečanost je fotografiral kot mentor fotokrožka. In ko so leta 1964 zaprli eno izmed vaških šol, v kateri je bilo samo še devet učencev, so morali otroci pešačiti najprej štiri kilometre do glavne ceste, od tam pa so se lahko peljali s šolskim avtobusom. Zato je šola naročila kombi za prevoz teh otrok.

Takole je zapisal Vojko ob fotografiji, ko so udarniško gradili cesto: »Ko je šola čakala na naročeni kombi za prevoz učencev, je avtor prispevka dober mesec sam prevažal otroke s svojim osebnim avtomobilom iz osnovne šole na Brdo in nazaj. Bilo je proti vsem pravilom, toda otroci so razumeli, da se je bolje slabo peljati kot pešačiti poldrugo uro. Zgodilo se je, da je nekoč avtorjev preobtežen avto z devetimi otroki in prtljažnikom, ki se sploh ni mogel zapreti, pred vasjo ugreznil v blato in obstal. Iz blata so ga izvlekli šele s pomočjo dveh vprežnih volov.« 

Ob prebiranju te zgodbe sem se dobro nasmejala, ker sem si dogodek živo predstavljala. Devet otrok, verjetno v fičku, morda v katrci, blato in voli. Le kako bi se na kaj podobnega odzvali današnji starši? Bi pridrveli v šolo z odvetnikom, se takoj pritožili na najvišjo instanco, ga raztrgali v medijih? Peljati otroke v natlačenem avtu z odprtim prtljažnikom po makadamu in blatu! Nezaslišano! Vendar brez mask! Nekateri bi mu to morda šteli v dobro. Takratni otroci so bili verjetno zadovoljni in starši tudi. Tako kot otroci tudi danes ne protestirajo zaradi mask. Protestirajo starši. Da bi ljudje vedeli, kako da jim ni vseeno za njihove otroke, kako skrbni da so. Kaj pa etos? Solidarnost? Jim je vseeno, če njihov otrok zboli, če zaradi njihovega nezaščitenega otoka zboli kdo drug?

Vojko Čeligoj je vodil fotografski, prometni, planinski krožek, tabornike … Ko bom knjigo prebrala do konca, bom približno vedela, kaj vse je kot učitelj še počel. Da je v avto natlačil devet otrok, lahko pripišemo njegovemu pedagoškemu erosu in etosu, moralnemu čutu. Ker se je znal in se je bil pripravljen vživeti v otroke iz oddaljenih vasi, ker mu je bilo in mu je mar za otroke.