O otrocih, ki dozorijo pozneje

Učitelji poznajo in kolikor je le mogoče tudi upoštevajo različnost otrok.

Ta zajema otroke od splošno nadarjenih do takih s hudimi učnimi težavami, od nadarjenih na posameznih področjih, recimo glasbenem, športnem, likovnem, do takih z izrazitimi težavami recimo pri branju, pisanju, računanju, besednem sporočanju ali besednem razumevanju.

Redko pa se zgodi, da učitelj prepozna otrokovo počasnejše dozorevanje in njegov zapozneli intelektualni razcvet tudi upošteva. Med njimi so lahko otroci, ki doma niso imeli dovolj intelektualnih spodbud, pa tudi otroci, ki so imeli v osnovnošolskem obdobju dovolj pomoči in spodbud, a so njihovi razvojni potenciali spali; spala je volja, želje, ambicije, energija.

Ocene 7., 8. in 9. razreda odločajo, v kakšno in katero srednjo šolo bo mladostnik lahko sprejet.

Otrok, ki dozoreva počasneje kot vrstniki, ima omejene možnosti srednješolskega izobraževanja, ker je bil v kritičnem ocenjevalnem obdobju slab učenec.

Pri marsikaterem otroku, ki ima na začetku upočasnjen razvoj, pa se njegove zmogljivost razcvetijo in pokažejo prav v zadnjem razredu osnovne šole.

Učenec, ki je šolo izdeloval z dobrim ali zadostnim uspehom, nenadoma postane odličnjak z nekaj prav dobrimi ocenami.

Ta učenec je tako v šoli pokazal, da zmore več, kot se je zdelo do konca osmega razreda in kot kažejo ocene zadnjih treh let. Toda zacvetel je prepozno, potem ko so veljavne ocene že naredile svoje.

Gimnazijska vrata so se mu zaprla.

Morda je našel mesto na šoli, ki zanj ni primerna, ker ga poklici, ki jih tista šola ponuja, ne veselijo ali pa zanje nima sposobnosti. Morda lahko upa, da se bo med šolskim letom ali pa naslednje leto sprostilo kako mesto na zaželeni šoli.

Res je tudi to, da močna želja in pripravljenost za spopadanje s težavami lahko pripeljeta do želenega cilja pozneje.

Postavlja pa se vprašanje, zakaj se ne upošteva tudi zapozneli učni uspeh.

Ti učenci so vendar izjeme in šole bi se lahko zanje zavzele.

Učitelji so lahko spoznali, da ima otrok možnosti za uspeh tudi v zahtevnejšem srednješolskem programu. Saj tudi otrokom s specifičnimi učnimi težavami omogočajo, da preskusijo svoje zmožnosti.

Iz izkušenj vemo, da odličen uspeh v osnovni šoli ni jamstvo za odličnost pri nadaljnjem izobraževanju. Odličen uspeh tudi ni zagotovilo za uspešnost na delovnem mestu.

Zakaj ne bi mladim, pri katerih se izkaže, da se razvijajo, da marsikaj zmorejo, a se je to pokazalo z zamudo, dali priložnosti?