Tisti, ki so prebrali mojo zadnjo kolumno o dolgih testih, so morda mislili, da pretiravam. Nisem. V vmesnem času mi je prišel v roke še obširnejši test.
Na sedmih straneh so bile naloge, na strani in pol pa še besedilo, ki je bilo povezano z vprašanji iz nalog. Rezultat testa je bil katastrofalen. Le okrog 15 odstotkov dijakov ga je pisalo pozitivno, zadostno. Vsi drugi nezadostno.
Verjamem, da profesor želi dijake naučiti kar največ in da je zanj njegov predmet najpomembnejši. Cenim njegovo prizadevnost.
Test, o katerem govorim, je bil iz slovenščine. Veliko nalog je bilo povezanih z rabo jezikovnih pripomočkov.
Zdi se mi zelo pomembno, da se učenci naučijo uporabljati pripomočke, v tem primeru razne slovarje, pravopis, leksikone. Moj Slovar slovenskega knjižnega jezika, Veliki slovar tujk, različne izdaje Slovenskega pravopisa … imajo zaradi razpadanja že oblepljena hrbtišča.
Skoraj ne mine dan, da ne bi enega ali drugega pripomočka vzela v roke. Velikokrat se mi posreči, da ga odprem zelo blizu strani, kjer je iskana beseda ali geslo, pa čeprav ima knjiga 900 strani.
Za hitro iskanje informacije, ki jo želiš najti, moraš dobro obvladati abecedo. Naprej in nazaj pa tudi od sredine proti začetku ali koncu.
Znanje abecede je res nujno za hitro listanje po papirnem pripomočku. Sicer pa se abecede otroci učijo že v prvem razredu.
Ne vem pa, ali učitelji preverjajo znanje abecede tudi še potem, ko učence seznanjajo z rabo knjižnih pripomočkov. Pa je abeceda ABC pridobivanja informacij.
Včasih iskanje po knjigi zamenjam s telefonskim klicem: »Ali mi lahko poveš, v katero besedno vrsto spadata besedici še in le? Prosim.«
Morda ni to ravno pravi primer, ko mi profesorica slovenščine odvrne: »Te pokličem nazaj, bom pogledala. Nisem čisto prepričana.« Torej tudi profesorji potrebujejo pripomočke.
Zakaj ne bi smeli pri pisanju testov uporabljati pametnih telefonov? Tudi telefon je pripomoček, še veliko dostopnejši kot debele knjige. Namesto da učence mučimo z učenjem definicij, raje preverimo, ali znajo to poiskati. In to ne velja le za poučevanje slovenščine.
V testu, ki mi je prišel pod roke, je bilo namreč največ nalog, ki so zahtevale definicije raznih jezikovnih pojmov.
Mislim, da smo Slovenci zelo dobro opremljeni z različnimi jezikovnimi pripomočki.
Namesto da se morajo dijaki učiti imena teh pripomočkov, bi jih morda ob priložnosti lahko odpeljali v jezikoslovne prostore Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da bi tam prešteli knjige, ki govore o jeziku, izmerili širino hrbtov teh knjig in prebrali vsaj nekaj naslovov jezikovnih pripomočkov.