TerezaPomislek o dolžini testov je moj, o ocenah testov pa fantov, ki so ga v šoli že naučili računati povprečje.
Angleščino je menda pisal enkrat prav dobro, drugič pa nezadostno. 4 + 1 = 5. Pet deljeno z dve pa je 2,5. Torej mu malo manjka do 3. Se bo javil in spravil oceno na dobro. Recimo, da je to optimistični scenarij.
Pa se »kritično misleči« ni ustavil pri tem, temveč je razpredal dalje. Da je namreč ocena nezadostno, če ti manjka le pol točke do polovice možnih točk, krivična.
Trojka je namreč na sredini ocenjevalne lestvice. In zakaj polovica točk, ki jih učenec dobi pri nekem testu, ni dovolj za dobro oceno, ampak le za zadostno.
Sredina točk si vendar zasluži srednjo oceno. Torej dobro. Zakaj torej skoraj polovica točk ni dovolj za pozitivno oceno? Hm, po svoje ima prav. Zakaj le je tako, kot je?
Ob tem razglabljanju »kritično mislečega« se mi je iz spomina prikradla misel Matjaža Bariča, ki je v imenu Osnovne šole Milke Šobar – Nataše iz Črnomlja (šola z nižjim izobrazbenim standardom) prevzel državno nagrado na področju šolstva.
Za učenje je čas vse življenje, temelji vzgoje pa se postavijo v prvih letih življenja. Zato je na naši šoli vzgoja na prvem mestu.
Matjaž Barič
Zakaj torej se mora tako strogo ocenjevati znanje na samem začetku, takoj po tem, ko je neka tema obravnavana? Saj se recimo poštevanka ali pa sestavljanje povedi uri – ponavlja – vse leto in vse obdobje šolanja, utrjuje pa potem res še vse življenje. Ampak ocena je zakoličena takoj po tem, ko so poštevanko obravnavali, morda tudi še malo ponavljali.
Ker sama res ne jemljem ocen tako resno, kot jih jemljejo učenci in njihovi starši, se v mislih bolj ukvarjam z dolžino testov. Kolikor mi jih uspe dobiti v roke, se mi zdijo strašansko dolgi. Pogosto so na petih straneh.
Večkrat jih sama ponovno rešujem in priznam, da vseh ne rešim v času, ki ga imajo na razpolago učenci. Tudi balasta je v njih veliko. Vprašanj, ki preverjajo le učenčev spomin, odgovori nanje pa za življenje niso pomembni.
Sem in tja kak test odnesem k znanki, srednješolski profesorici slovenščine, ker ga sama ne znam rešiti. Pa mi reče, da kakega navodila ni razumela, in testa ni mogla rešiti. Pri nekaterih nalogah se zadrživa tako dolgo, da bi nama v šoli krepko zmanjkalo časa za dokončanje testa.
Če pomislim, koliko učencev ima slabo pozornost in motnje koncentracije, koliko jih s težavo prebira navodila, koliko jih navodil sploh ne razume, se čudim, da je vendarle nekaj takšnih, ki test rešijo v predvidenem času in celo brez napake. So tako bistri ali tako pridni za učenje?
No, jaz bi teste v vsakem primeru močno skrajšala. Učiteljem pa priporočala, da več sprašujejo in dajo učencem možnost, da vadijo tudi ustno izražanje.
Morda je to res bolj stresno, a se je treba navaditi tudi na stres. Tega bo v življenju še veliko. Otrokom ne moremo vsega prihraniti, čeprav jih imamo radi.
MVI
