Klara Skubic ErmencČez noč je okoli 21 tisoč učiteljev prešlo na delo na daljavo in zdaj skrbijo za okoli 230 tisoč učencev, dijakov in študentov, ki so padli v nek novi, samotni in negotovi svet.
Vsi ti učitelji, ravnatelji, svetovalni delavci in drugi sodelavci so ljudje iz »prve bojne linije«.
Nihče jim ne ploska, čeprav so zaradi obremenitev, negotovosti in pomanjkanja znanja v veliki stiski.
Ministrstvo za izobraževanje je napovedalo, da se življenje v šole počasi vrača po 18. maju.
Ampak ne za vse: pravijo, da ne gre drugače, kot da do konca šolskega leta postane le še prostor, kjer bodo najmlajše varovali, starejšim pa podelili zaključne ocene.
Šola pa je in bi morala ostati kljub epidemiji mnogo več.
Prvič, morala bi biti prostor, ki učence vodi do novega znanja. Izobraževanje na daljavo ni šolanje na domu, kjer so starši otrokovi učitelji, ampak vodeno poučevanje.
Drugič, šola je skupnost, kjer se otroci učijo živeti skupaj z drugimi in se oblikujejo kot družbena bitja. Učenje v osami tega ne omogoča, hkrati pa ubija učenčevo voljo do učenja.
Tretjič, šola je skupnost, ki spodbuja tudi razvoj širših učenčevih potencialov in kreativnosti. Delček te skupnosti je mogoče poustvariti tudi virtualno, v celoti pa vendarle ne.
Zato je nujno, da se, čim bodo epidemiološke razmere to omogočale, VSI učenci vrnejo v šole, pa čeprav po skrajšanem urniku, in doživijo šolo v polnem pomenu besede.
Pa še to: najbolj urgentno pa je, da se šolski sistem nemudoma začne pripravljati na jesen, da bodo šole tudi v drugačnih razmerah lahko spet opravljale svoje polno poslanstvo!
Mateja
Sandra
