Nekateri otroci ne dobivajo dovolj spodbud za branje

»Mula, že spet bereš!«

Tako se je jezila naša mama nad sestro, če se je ta zavlekla v kak skriti kotiček, da bi lahko v miru brala.

Oče je namreč prinašal knjige, ki so jih v papirnico vozili na mletje, bral Ljudsko pravico in pozneje Slovenskega poročevalca ter menil, da je treba brati in poslušati radio, da je človek na tekočem z novicami.

Umrl je v gugalniku s časopisom v rokah. Mama je postala strastna bralka šele potem, ko fizičnega dela ni več zmogla. Takrat zanjo branje ni bilo več greh. In imela je seznam knjig, da ji iz knjižnice ne bi prinašali tistih, ki jih je že prebrala.

Tako otroci kot odrasli so bralci ali pa niso bralci. Branje jim je v veselje in potrebo ali pa tudi ne. So dobri in so slabi bralci. Slabi bralci so lahko zato, ker ne berejo dovolj.

Branje je namreč treba vaditi, da postane gladko, tekoče in pravilno. Navadno radi delamo tisto, kar nam gre dobro, pri čemer smo uspešni.

Kdor ima kako biološko-nevrološko oviro, recimo da črke slabo prepoznava, jih izpušča ali po svoje dodaja, bere bolj po smislu kot po zapisu, preskakuje črke ali vrste, zamenjujejo vrstni red zlogov, ima pogosto tudi težave z razumevanjem prebranega.

Če slabo razume, tudi ne vidi smisla branja. In če nekomu branje dela težave, se mu bo izogibal, kolikor bo le mogoče.

Morda se bo raje ukvarjal z matematiko, se udejstvoval v športu, risal ali prepeval, komaj čakal, da bo lahko vozil traktor in delal vozniški izpit.

Lahko se bo izpitu že vnaprej odpovedal, ker ve, da bo treba reševati test z vprašanji o cestnoprometnih pravilih.

Iz izkušenj pa ve, da marsikaj prebere narobe, ne premisli, se ne more zbrati in po nesreči izbere napačni odgovor. In potem dvigne roke nad vsemi nalogami, ki so povezane z branjem.

Škoda. Lahko bi bil odličen voznik, ki pozna in upošteva vse cestnoprometne predpise, lahko bi bil boljši od tistega, ki s testnimi polami nima nobenih težav, ima pa težave z upoštevanjem pravil.

Začutijo, da je branje nekaj dobrega, prijetnega, ker spoznavajo zgodbe, drugačne ljudi, dogodivščine. Spoznavajo svet domišljije in resničnosti. Postanejo bralci.

Bralne motnje so lahko bolj vidno-prostorskega tipa, lahko pa slušnega tipa. Bralec s prvim tipom motenj bo slabo prepoznaval vidne značilnosti črk in njihovo umeščenost v besedah ali vrstah. Tudi pri matematiki se mu bodo v glavi številke obračale in premeščale.

Bralec s slušnim tipom motnje pa bo slabo prepoznaval glasove in jih pri pisanju napačno zapisoval, ker jih ne bo dobro razločeval.

Če ima poleg tega tudi težave s prepoznavanjem pomena besed, besednim zakladom, rabo besed v stavku, tvorjenjem stavkov, bo ta motnja vplivala tudi na učenje drugih šolskih predmetov, ki so povezani z besedili.

Motnja bo sicer ostala tudi v odraslosti, a z ustreznimi vajami jo je mogoče omiliti, tako da na kakovost življenja ne bo imela večjega vpliva.

Pametno je poiskati strokovnjaka, ki mu bo pri tem lahko svetoval in pomagal.