Nejeverni Tomaži so prepričani, da mislijo s svojo glavo

Smo v četrtem valu epidemije koronavirusa.

Ljudje se okužujejo, zbolevajo in umirajo. Dokazov, da je bolezen hudo nalezljiva, je več kot dovolj. Za nalezljive bolezni so v preteklosti izumljali cepiva in tako iztrebili kugo, črne koze, s cepljenjem preprečujejo otroško paralizo, ošpice, rdečke, oslovski kašelj …

Tudi dokazov, da cepiva delujejo, je veliko. Vendar mnogi še zmeraj ne verjamejo, da bolezen covid-19 sploh obstaja, da se virus širi, da za boleznijo lahko zboli vsakdo, prav tako ne verjamejo v učinkovitost cepiv.

Kdo so ti nejeverni Tomaži, ki so prepričani, da mislijo s svojo glavo, v resnici pa nasedajo populističnim zapisom, ki jih najdejo predvsem na svetovnem spletu?

Kdo so ljudje, ki se nočejo cepiti, ker ne verjamejo v koristnost cepljenja?

Zakaj ne verjamejo ljudem, ki so se leta in leta izobraževali, verjamejo pa samooklicanim strokovnjakom, ki razvijajo svoje teorije?

Zakaj mislijo, da so pametnejši od epidemiologov in infektologov?

Zato ker obvladajo brskanje po medmrežju? Ker znajo iskati informacije? V resnici pa svoje védenje napajajo s spletnimi senzacionalističnimi sporočili, ki jih osupnejo, ker so tako drugačna od uradnih informacij zdravstvenih služb.

So ponosni, ker znajo pridobiti tudi drugačne informacije, ponosni, ker so tako pametni, da vedo nekaj, česar drugi ne vedo?

Morda so med njimi ljubitelji zarot. Zarote so vznemirljivejše od preprostih dejstev, recimo da obstajajo človeku nevarni virusi, ki se po svetu širijo z neznansko naglico.

Nedvomno je svetovni splet prinesel revolucijo v dometu informacij. Samo odtipkati moraš besedo ali dve, pa že zveš kaj novega. Zaupanje v spletne informacije je brezmejno. Ljudje si sami postavljajo diagnoze bolezni in sami iščejo terapije. Preprosto verjamejo, kar preberejo.

Tereza Žerdin

Kolikor dobrega prinaša medmrežje, toliko prinaša tudi slabega. Težava je v pomanjkanju kritičnega razmišljanja. Se ljudje sploh sprašujejo, koliko je resnice v spletnih sporočilih? Ali so navedena dejstva preverjena? Podobno je tudi pri tiskanih medijih. Za nekoga nek časnik piše resnico, drugi pa laže. Kje je kritičnost ljudi?

Otrok sprva verjame v pravljice, verjame staršem. Za prvošolčke je najbolj verodostojna oseba učiteljica. Sprva razmišljajo le o konkretnih stvareh, v drugi polovici osnovnega šolanja razvijajo abstraktno mišljenje. Iz naivnega realista postajajo kritični realisti.

Marsikateri otrok tedaj postane neprijeten. Stvari vidi drugače, kot jih je videl prej. To odraslim ni všeč, ker je kritičen otrok bolj naporen od naivnega. Hočejo otroka, ki verjame, kar rečejo starši. Je možno, da se razvoj kritičnosti lahko na silo zaustavi? In potem otrok in pozneje kot odrasli ne ve, komu sploh lahko verjame. Komu lahko zaupa? In kaj lahko verjame?

Vzgojna naloga šole je razvijati kritično mišljenje. Seveda mnogim to ni všeč, ker kritični ljudje niso najlažje vodljivi. Lažje je voditi čredo ovac kot enega samega upornega osla.

Kritično razmišljanje ni povezano le z obstojem nalezljivega virusa in učinkovito zaščito s cepljenjem, potrebujemo ga pri vseh informacijah. In dostop do teh je vsak dan večji. Ponujajo nam čudežna zdravila, čudežne shujševalne kure, čudežne krpice za čiščenje …

Vsak učni predmet vsebuje teme, ki bi jim lahko dodali poglavje preverjanja.

Ne preverjanja znanja, temveč preverjanje posredovanih podatkov. Morda bi bil pouk tako lahko celo zanimivejši.