Časoris
V koronačasih je veliko otrok pridobilo kuharsko znanje, tudi, kako pripraviti rahel biskvit za jagodno torto. Vir: Pixabay
V koronačasih je veliko otrok pridobilo kuharsko znanje, tudi, kako pripraviti rahel biskvit za jagodno torto. Vir: Pixabay

Neformalne oblike učenja: od kuhanja do »šraufanja« po očetovem avtomobilu

Gospa, ki ima vnukinje raztresene po svetu, mi je z veseljem in ponosom pripovedovala o njihovih kuharskih dosežkih.

Vnukinja, ki s staršema živi v Dubaju, ji je poslala fotografijo prave slovenske potice. Prvič jo je spekla sama po materinih navodilih in nadzoru. Iz Amsterdama, kjer študira psihologijo, jo je poklicala druga vnukinja in jo prosila za recept, ne vem več, katere jedi. Tudi tretja vnukinja, ki je trenutno v Angliji, se je v času novega koronavirusa ukvarjala s kuharijo.

Moja devetletna vnukinja je šla za en dan k odraslemu bratu, da bo spekla palačinke. Sestrin vnuk, šestošolec, je prvič spekel torto. Od učiteljice je dobil navodilo, kako naj poišče recept. Biskvit, obložen s smetano in jagodami, je bil rahel, kar se meni le redko posreči.

Jagodna torta. Vir: Pixabay
Jagodna torta. Vir: Pixabay

Nekoč so dekleta iz boljših družin pred poroko pošiljali v uk k nunam, da so pridobile več kot le osnovno kuharsko znanje. Znanka iz Splita do svoje diplome nikoli ni kuhala. Imela je natančno načrtovane dejavnosti v posameznih življenjskih obdobjih. Do diplome učenje. Po diplomi nekaj družabnih dogodkov, da je našla ženina. Ko so se začele priprave na poroko, sta jo mama in teta vzeli v uk. Vsak dan je morala usvojiti en jedilnik. Po tistih jedilnikih se v njenem gospodinjstvu kuha še zdaj. Ko pride z jedilniki do konca, jih začne ponavljati. Ni jih prav veliko, a jedi so vselej odlične, vselej enako dobre.

Jedi so lahko okusne in privlačne. Vir: Pixabay
Jedi so lahko okusne in privlačne. Vir: Pixabay

Moja sinova sta samostojno kuharsko pot začela, ko je njun oče predlagal, da bi vsak od njiju kuhal eno nedeljo, da bi tako razbremenili mene. Ker je bil to očetov predlog, sta ga z navdušenjem sprejela.  

Pri sosedu opazujem odraščajočega fanta, ki se skupaj z očetom nagiba nad avtomobilski motor, podaja orodje, debatira, kaže in nekaj dreza v avtomobilsko drobovje. Zanimivo ju je videti. Ne vem, kdo od njiju se čuti pomembnejšega, starejši, ki znanje predaja, ali mlajši, ki ga sprejema.  

Piškoti. Vir: Pixabay
V koronačasih je veliko otrok peklo tudi piškote. Vir: Pixabay

Zdi se, da novi koronavirus vrača ljudi k tradicionalnemu učenju, k prenašanju znanja in spretnosti z ene generacije na drugo pa tudi k že nekoliko pozabljenim vrednotam. Da je dobro vse, kar zna človek narediti sam. Predvsem tisto, kjer je učinek viden. Potica, piškoti, avto, ki spet vžiga.

Manj privlačno pa še zmeraj ostaja delo, ki se vidi le takrat, ko ni opravljeno, spregledano pa ostaja, če je narejeno. Na primer, prah je na temni podlagi dobro viden. Ko ga pobrišemo, pa nihče ne opazi, da ga ni. Pri nas je to delo rezervirano zame.

Tereza Žerdin

Hrana je za večino ljudi pomembna. Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Enako je pomembno, da zna kdo v družini zabijati žeblje, menjati žarnice, očistiti vodovodne pipe in odtoke, zamenjati počeno ploščico, zvrtati luknjo v steno, vanjo vstaviti vložek in z vijakom pričvrstiti polico ali kaj podobnega. Tudi te spretnosti utrjujejo spoštovanje.

Marsikateri otrok se je v minulih dneh naučil kaj koristnega, starši pa pridobili na veljavi.

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.