Ne moremo živeti v družbi, v kateri je laž nekaj normalnega

Kaj so lažne novice in zakaj jih je treba znati prepoznati? Kako vplivajo na krhke družbene vezi, ki jih pletejo tudi mediji? Katere laži, kajti lažne novice niso nič drugega, se pojavljajo v Sloveniji?

Dr. Sonja Merljak Zdovc, urednica Časorisa in avtorica delavnic o prepoznavanju lažnih novic, pravi, da mnogi današnji otroci ne odraščajo ob starših, ki bi brali časopise in spremljali poročila po radiu ali televiziji. Tudi zato nimajo zgleda, kje dobivati verodostojne informacije.

Obenem veliko časa preživijo na YouTubu, Instagramu in Snapchatu. Družbena omrežja, na katerih mrgoli lažnih novic, tako postajajo osrednji vir informacij o svetu, v katerem živijo. Te lahko vplivajo tudi na njihovo razmišljanje.

Nove generacije otrok je zato treba medijsko opismeniti, kar pomeni, da jih je treba naučiti, kje lahko najdejo verodostojne informacije in kako naj informacije, na katere naletijo, tudi preverijo.

Enako velja za odrasle, ki tudi morajo znati razlikovati med kakovostnim novinarskimi prispevki in všečnimi polresnicami. Tudi odrasli morajo znati zastavljati vprašanja kot: od kod je ta informacija, kaj je njen vir.

Lažne novice niso novost, se pa zdi, da se je njihova moč s pojavom interneta okrepila. Kaj se je zgodilo?

Predvsem je lažne novice danes bistveno preprosteje ustvariti in širiti kot kdajkoli prej. Vsak lahko priredi fotografijo ali video in ju nato razširi po družbenih omrežjih.

Vsak lahko tudi ustvari svoj portal, kjer objavlja lažne novice. Danes je pravzaprav vsak lahko medij.

Zakaj je to problematično?

Včasih smo vzeli v roke časopis in pogledali večerna poročila ter vedeli, da vse drži.

Danes je to veliko bolj zapleteno. Manj ljudi spremlja poročila in bere časopise. Preplavljeni smo z informacijami, mimo nas dere reka novic, ki jih nimamo časa preverjati. Sama sem nasedla lažni novici, da so Švedi že uvedli šesturni delavnik. Nisem je širila, sem ji pa verjela.

Drugi verjamejo, da bodo Finci ukinili matematiko v šoli in podobno.

Tudi izobraženi bralci iz kroga mojih znancev so na družbenih omrežjih že širili lažne novice, ki so jim nasedli, saj so podpirale njihova prepričanja.

Kako so jih podpirale?

Eden od napotkov za prepoznavanje lažnih novic, ki so jih pripravili v ameriškem združenju knjižničarjev Ifla, pravi: »Ozavesti predsodke. Razmisli, ali tvoja prepričanja vplivajo na presojo.«

Lažne novice vplivajo na naša čustva, na strah ali jezo, ta pa denimo tudi na to, koga bomo volili. Tistim lažnim novicam, ki se skladajo z našimi prepričanji in predsodki, bolj verjamemo.

S čustvi je zelo preprosto manipulirati, zato so lažne novice, ki nas plašijo ali jezijo, prefinjen način za zbujanje naših odzivov. Zlahka ustvarijo pogled na neko družbeno vprašanje, ki je morda povsem napačen.

To se je zgodilo denimo pri brexitu. Njegovi zagovorniki so trdili, da bi lahko Združeno kraljestvo z izstopom iz Evropske unije 350 milijonov funtov na teden, kot jih namenjajo EU, porabili za britansko javno zdravstvo. Ne eno ne drugo ni bilo res, ampak številnim volivcem je bilo sporočilo všečno, in glasovali so za brexit.

Pri nas se veliko laži navezuje na migrante. V času migrantske krize, a tudi še kasneje, so se pojavljale lažne novice o množicah migrantov, ki čakajo na vstop v Slovenijo. Veliko vznemirjenja je spodbudila denimo tudi lažna novica, da bodo 300 migrantov namestili v dijaški dom v Celju.

Priseljencev se mnogi bojijo, še posebej tistih iz oddaljenih držav, ki so drugačni in jih ne poznamo. Zato novice, ki napovedujejo množične prihode migrantov, spodbujajo strah v javnosti. Da je zmeda še večja, se lažne novice prepletajo z resničnimi, in mnogi na koncu ne vedo več, komu bi zaupali, kaj bi verjeli.

V ljubljanskih šolah vodite delavnice, na katerih učence učite o pomenu medijev in o prepoznavanju lažnih novic. Veliko učiteljev meni, da so otroci medijsko in digitalno nepismeni. Kaj opažate vi?

Otroci so digitalno morda celo bolj pismeni, kot smo mi. A to ne pomeni, da vse vedo. Znajo morda odpreti aplikacijo, ne znajo pa odpreti zavihka z novo naslovno vrstico. Znajo poiskati fotografijo za svojo šolsko nalogo, ne vedo pa, ali jo smejo uporabiti in kje naj to preverijo. Vedo, da lahko na spletu poiščejo novico, ki jih zanima, ni pa nujno, da tudi vedo, ali je resnična oziroma kako naj to ugotovijo.

Še zmeraj jih moramo naučiti osnovnih informacij in veščin iskanja in brskanja po spletu, prepoznavanja verodostojnih virov, tudi medijev, nenazadnje celo njihovega navajanja.

Če smo mi odraščali ob starših, ki so brali časopis, in smo vedeli, kaj je vir kredibilnih informacij, današnji otroci spremljajo predvsem YouTube, Instagram in Snapchat. To so zanje mediji.

Otroke bi morali v šoli poleg branja, pisanja in računanja učiti tudi, kako uporabljati medije.

Zakaj je to pomembno?

To je nekaj, kar bo njim, pa tudi nam, odraslim, pomagalo preživeti v sodobni družbi.

Če hočemo individualizirano, avtomatizirano, razpršeno družbo, ki je povsem odsotna in apatična, kjer so krhke družbene vezi, ki jih tkejo mediji, že potrgane, potem ne bomo vlagali v informirane, ozaveščene in aktivne državljane.

Če pa želimo skupnost, ki se bori za enakopravnost, vključenost in sprejetost vseh med nami, bomo poskrbeli, da bodo otroci znali presoditi tudi, kateri so verodostojni viri informacij.

Eno generacijo odraslih uporabnikov verodostojnih medijev smo namreč že tako rekoč izgubili. Enako kot otroke moramo zato tudi njih naučiti, da ne kaže verjeti vsemu, kar vidijo na družbenih omrežjih. Tudi oni se morajo znati vprašati, kdo je vir informacije, zakaj jo nekdo posreduje.

Kako torej otroke ozaveščati o pomenu kakovostnih informacij?

Eno od najbolj učinkovitih orodij je igrica Bad News, ki je na voljo tudi za otroke.

Uporabijo jo lahko učitelji, ki z učenci izpeljejo šolsko uro in jih med igranjem igrice informirajo.

Tu so še brezplačni priročnik Otroci in mediji pa video, ki smo ga posneli skupaj z otroki, ali pa že omejeni letak, ki smo ga prevedli v slovenščino.

Ko se odločamo, ali bi se to v šoli šli, moramo razmisliti, ali vsi skupaj želimo živeti v svetu, v katerem postaja laž nekaj normalnega, ali pa želimo otroke naučiti, kje iskati verodostojne informacije.

Pravite, da imajo pri tem šole najpomembnejšo nalogo. Zakaj ravno šole?

Starše zelo težko nagovarjamo, ker so zelo razpršeni. Osnovno šolo pa obiskuje prav vsak otrok v državi.

Ko so otroci enkrat medijsko pismeni, lahko ozaveščajo tudi svoje starše. Tako kot so v preteklosti otroci iz šole v marsikateri dom prenesli sporočilo, da je treba skrbeti za okolje.

Morda nam, ki smo odraščali ob starših, ki so brali časopise in poslušali poročila, zveni hecno, da je treba otroke učiti, kako poiskati verodostojne vire informacij, kako prepoznati verodostojne medije.

Toda zavedati se moramo, da oni tega zgleda nimajo. Obkroženi so z informacijami, nihče pa jih ni naučil, da nekaterim med njimi ne kaže zaupati. Niti jih ni naučil, kje naj poiščejo tiste, ki jim lahko.

To niti ni tako nenavadno. Mnogi odrasli nasedejo informacijam, ki se širijo na družbenih omrežjih. Med njimi so tudi te, ki pravijo, da medijem ne kaže zaupati.

Toda vsi skupaj se premalo zavedamo, da smo preplavljeni z različnimi vrstami informacij. V tej poplavi je tudi veliko škodljivih polresnic in neresnic. Naučiti se moramo, kako naj jih prepoznamo. Samo tako bomo preprečili, da bi kdo manipuliral z nami. Samo informirani, ozaveščeni in aktivni državljani se lahko samostojno in neodvisno odločamo in delujemo v skupno dobro. Sicer smo zgolj lutke nekoga, ki dobro ve, kaj hoče, in ki deluje zgolj v svojo korist. 

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.