Namesto nasilja raje izberi prijaznost

V zadnjem času se veliko govori o nasilju med mladimi.

Posnetki nasilnih prizorov, ki jih nasilneži snemajo, da bi pritegnili pozornost, se z njimi hvalili, postali junaki v svojih očeh ali očeh drugih, morda šteli všečke, sledilce, z njimi grozili boječim ali nemočnim …

Če to, kar počno, počno zato, da bi dobili pozornost, jo dobivajo. Veliko.

A navadno potem zgodbe potihnejo in karavana gre dalje. Nasilneži so dobili svojih pet minut slave.

Za medije so slabe novice dobre novice. Z njimi zapolnijo minute ali strani. Svojo nalogo so s tem opravili. Seznanili so javnost. Zdaj so na vrsti drugi.

Sprememba zakona o odgovornosti mladih, strožja zakonodaja, prepoved telefonov v šoli, ozaveščanje ljudi, da ukrepajo, če so priča nasilju, klic po psihoterapiji, razmišljanja o tem, kam s psihopati in sociopati …

S strogostjo, psihoterapijo, usposabljanjem staršev in učiteljev? Kje sploh začeti? Pri nasilnem posamezniku, pri vzgoji mladih nasploh?

Morda pa pri odraslih. Pri nasilju nasploh.

Pri strpnosti, pri bontonu, pri upoštevanju pravil. Nekje je pač treba začeti. Recimo pri odraslih, ker jih mladi posnemajo, čeprav se jim tudi nenehno upirajo.

Primer s ceste: vozniki se umikajo levo in desno, da bi dali prostor rešilcu, gasilcem, policistom. Prostor je narejen in nekdo, ki se znajde, brž švigne za njimi in prehiti kolono.

Otroku v avtu s tem sporoči, da je nesramnost odlika. In da nesramnost pomeni celo pamet. Tudi švigniti skozi rdečo luč na semaforju in tako zafrkniti druge voznike; tudi to je za nekatere iznajdljivost.

Ali ko na široko odpreš in podržiš vrata, da bi se skozi zapeljal človek na vozičku, se nekomu zelo mudi in švigne pred njim, ker se dobro znajde.

V trgovini, v avtobusu, pri zdravniku, na prehodu čez cesto, med sosedi, v šoli, klubih, ob druženju s prijatelji, srečanju z znanci in neznanci, v družini …

V družini smo skupaj vsak dan in priložnosti za prijaznost je nešteto. Odrasli dajejo zgled. Otroci posnemajo.

Tudi priložnosti za jezo, razočaranje, žalost, obup, strah, zaupanje ali nezaupanje je veliko. A prevladalo naj bi medsebojno razumevanje, strpnost in spoštovanje.

Svetopisemsko reklo Spoštuj očeta in mater naj bi veljalo tudi v nasprotni smeri. Prav tako bi se spoštovanja morali naučiti nekateri učitelji, da bi jih učenci lahko posnemali.

Maturanti bodo letos pisali esej na temo Jančarjevega romana In ljubezen tudi ter novel iz knjige Strah in pogum Edvarda Kocbeka.

Novela Temna stran meseca se začne s samopredstavitvijo ilegalca, ki je odgovoren za arhiv in biva v bunkerju. O sebi pravi, da je bojazljivec, reva, da je bil kot otrok poln strahov in tesnobe. Bal se je teme, grmenja, tišine, pošasti … Med odraščanjem se je pred tesnobo začel braniti z junaštvom. Izpostavljal se je različnim nevarnostim. Jezo, da je reva, je usmerjal vase.

Nekateri sproščajo jezo z agresivnostjo do sebe, drugi jo usmerijo na druge, na šibkejše, na tiste, ki se ne znajo ali ne morejo braniti. Morda so tudi oni jezni nase, ker so reve. Tako agresorji kot njihove žrtve.