Samo navdušen učitelj lahko navduši učence

Damijana Gustinčič je letošnja prejemnica nagrade za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva. Že 31 let je ravnateljica Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne Divača. Svoje pedagoško poslanstvo je začutila v otroštvu.

Prihodnost šole vidi v krepitvi medpredmetnega povezovanja in aktivnejšem delu učencev. Učitelji pa morajo prevzeti nalogo navduševalca nad znanjem.

Kaj vam pomeni nagrada za življenjsko delo?

Veliko priznanje za dolgoletno delo v pedagoškem poklicu, ki se počasi izteka – še tri leta imam do upokojitve. Imela sem srečo, da sem izbrala poklic, ki me življenjsko izpolnjuje, in da sem imela priložnost za uresničevanje svojih ciljev in želja.

V naših šolah je veliko predanih učiteljev, ravnateljev in drugih pedagoških delavcev, ki s srcem in pedagoškim erosom opravljajo delo, zato sem ganjena, da so izbrali prav mene.

Kakšen je dober učitelj?

Učitelj mora biti navdušen nad tem, kar govori. Samo navdušen učitelj lahko navduši učence. To, da imaš rad svoj poklic in svoje predmetno področje, je pomembna lastnost. Hkrati moraš biti prepričljiv, spontan in iskren. Pokazati moraš šibke točke, ranljivost. Biti moraš zgled in delati to, v kar verjameš. Potem je velika verjetnost, da bodo učenci temu sledili. Zavedati se moraš, da si tu zaradi otrok. Moraš se znati vživeti vanje.

Ko pridejo težke situacije, lažje najdeš izhod iz njih, če pogledaš zadevo z drugega zornega kota: kako jo vidi otrok ali starš. Učitelj se mora zavedati, da je v komunikaciji bolj odgovoren od otrok. Včasih pozabimo, da smo tisti, ki moramo pokazati, kako se stvari rešujejo.

Učitelj mora otrokom pokazati, da je tudi on še vedno vedoželjen. Primer: na nastopu naše mažoretne skupine je manjkala ena učenka. To smo rešili tako, da jo je nadomestila učiteljica mentorica. Učenci so rekli: »Poglejte, učiteljica zdaj rešuje naš nastop!«

Poudarjate pomen šole kot ene ključnih institucij za vzgajanje in udejanjanje vrednot. Ali še opravlja to vlogo?

Vzgoja in izobraževanje gresta z roko v roki. Šola ima prav gotovo vzgojno funkcijo, vendar nikoli ne more imeti takšne vzgojne funkcije, kot jo ima družina. V njej se oblikujejo tiste vrednote, ki so pomembne za sobivanje v šoli.

Pomembno je, da smo s starši kar se da enotni. Velikokrat jih povabim na skupno pot s prispodobo ‘vsi plujemo v isto smer, smo v istem čolnu, a imamo različne naloge. Eden je veslač, drugi krmar’. Žal opažam, da bi nekateri starši radi določene naloge kar preložili na šolo. Kot da so nemočni, ali da se bojijo otroku nekaj prepovedati.

Če dobimo v šolo otroka, ki ima za mejo samo nebo, mu je zelo težko privzgojiti navade in veščine, potrebne za delovanje v skupnosti: da moraš počakati, da nisi vedno na prvem mestu, da ima tudi sošolec svoje mnenje.

Kakšna mora torej biti vloga staršev?

Na naši šoli imamo razumevajoče starše. Zavedajo se svoje in naše vloge. Vidim, da imajo starši na splošno stiske pri postavljanju meja. Tega se zavedo šele, ko otroku ne morejo ničesar več prepovedati in otrok vodi starše, ne obratno.

Nekatere odločitve prezgodaj prepuščajo otrokom: otrok se lahko odloča samo o zadevah, ki so še vedno v njegovo korist. To, ali bo ostal doma, ker se malo slabše počuti ali se mu ne da v šolo, pa ne sme biti njegova odločitev. Tu vidim neustrezno vlogo staršev in medvedjo uslugo otroku.

Po koncu epidemije smo imeli nekaj težav. Nekateri otroci so se navadili na drugačen družinski ritem. Po vrnitvi pouka v šolo je bila njihova odsotnost nekoliko večja.

Prihajajo opozorila o velikih stiskah otrok. Kaj vi opažate pri svojem delu?

Reševanje vsega, kar se je nakopičilo med dveletnim obdobjem epidemije, ne more trajati enako dolgo, kot je trajala kriza. To je iluzorno pričakovati. Okrevanje bo trajalo veliko več časa. To je podobno temu, da zbolimo zelo hitro, zdravljenje pa traja dalj časa.

Kratkoročne posledice, ki so bile izrazite na učnem področju – vrzeli v znanju, nesistematično in nepoglobljeno znanje – smo zaznali takoj po vrnitvi otrok v šolo. Znanje je bilo bolj površinsko in površno, vendar se to da v določenem času kompenzirati. Učitelji so zapolnjevanje pomanjkljivosti vnesli v letne učne priprave in izvajanje pouka.

Kako je s počutjem otrok?

Nekateri so težko spet prišli v šolo, saj šola pomeni reden ritem in zgodnje vstajanje. Veliko so izgubili na učni kondiciji. Pozornost pri pouku je krajša, bolj begajo iz ene dejavnosti v drugo, kar je prinesel domači način dela. Še bolj so začeli uporabljati digitalne naprave.

Posebej pri tistih otrocih, ki so med šolanjem na daljavo imeli manj spodbudno domače okolje, smo opazili stiske iskanja smisla in nemotiviranosti.

Težko je bilo tistim s slabše razvito socialno mrežo, denimo učencem priseljencem, ki slovenščine nimajo za materni jezik. Izobraževanje prek komunikacijskih kanalov je bilo zanje težje.

Soočeni smo tudi z razdražljivostjo otrok, k čemur je prispevala pretirana uporaba digitalnih naprav. Otroci so navajeni, da se ves čas nekaj dogaja, da ves čas dobivajo dražljaje.

Prav tako smo »izgubili« starše. Hitro so se naučili komuniciranja prek zooma, telefonov, e-pošte, e-asistenta in so mislili, da bo tako šlo naprej. Zdaj jih vabimo nazaj v šolo z različnimi predavanji.

Za komunikacijo med šolo in starši je, kljub vsej tehnologiji, najustreznejši osebni stik. Dobro je, da je otrok zraven, če se govori o njem.

Kaj bi drugim šolam svetovali glede skrbi za najranljivejše otroke?

Če se znamo dati v kožo tega otroka, potem mu znamo naravnati pouk tako, da bo pridobival. Otrok mora začutiti, da nam je mar zanj. Ko začuti, da učitelju ali ravnatelju ni vseeno, potem se bo bolj potrudil in bo bolj zainteresiran. Vlogo šole razumem v tem, da sistematično skrbi za kompenzacijo vsega tistega, česar otroci ne dobijo v primarnem okolju.

Šola naj bi nevtralizirala te okoliščine.

Nenazadnje smo za to postavljeni in plačani. Vsak, ki ima bolj stimulativno okolje, si lahko poišče inštruktorja, če ni zadovoljen z razlago v šoli.

Kako pa bo to storil nekdo iz družine, kjer komaj vedo, kako bodo preživeli, ali če so priseljenci in poznajo le šolo, svoj blok in zdravstveni dom? Če greš malo po svetu, spoznaš, kako je biti tujec, in občutiš, kako je tujejezičnim otrokom pri nas tudi težko.

Pomembno je, da senzibiliziramo učitelje, druge zaposlene in otroke, da znajo začutiti, kako se počutijo njihovi sošolci ali učenci.

Kako gledate na položaj učiteljstva? Prihajajo svarila o pomanjkanju kadra.

Učiteljski poklic žal ni več privlačen.

Bolje bi morali poskrbeti za pripravništvo. Ko študenti pridejo v šolo, se morajo naučiti še veliko stvari, dobiti izkušnje. Pred leti je bil sistem dober: imeli so možnost, da so bili najprej pripravniki ob učitelju mentorju, in so se veščin in strategij učili ob delu z njim.

V družbi je – tudi če gledamo poročila – najmanj slišati prav o šolstvu in izobraževanju. Koliko minut je bilo namenjenih denimo novici o nagrajenih učiteljih?

Ponavadi izvemo za afere.

Izobraževanje – in znanje kot nek rezultat vzgoje in izobraževanja – ni več cenjena vrednota. Ponekod so si starši vzeli nekatere pravice in pristojnosti, ki jih nimajo. Ljudi, ki so manj samozavestni, bolj občutljivi, te zadeve odvračajo od poklica. Imam kolege, ki so izstopili iz šolstva in pravijo »se mi vsaj ni več treba ukvarjati s starši«.

Veliko se govori o plačah.

Učitelji začetniki imajo res nizke plače. Če se imajo diplomanti pedagoške fakultete – sploh učitelji matematike – možnost zaposliti v bolj stimulativnem okolju z višjo plačo in manjšo odgovornostjo, bodo to storili. Biti učitelj je zelo odgovoren poklic.

Kako je z možnostmi prakse v šolah?

Šole imamo možnost, da študentom nudimo prakso. Ravnatelj, ki misli dolgoročno, bo povabil vse, ki jo želijo opravljati. Na ta način si zagotavljamo kader. Na šoli je treba ustvariti klimo, da učitelji sprejmejo mentorstvo. Pri nas jo imamo.

Študent prinese veliko vprašanj in možnosti za naše razmišljanje, tudi mi rastemo in kakšno stvar ponovimo. Praksa je dobra investicija za pridobivanje kadrov in reševanje pomanjkanja učiteljev, ki se je zaostrilo v zadnjih dveh letih.

V kakšno smer naj se razvija slovenska šola?

Prioriteta mora biti aktivno delo učencev. Učitelj ni več le tradicionalni posredovalec znanj. Vedno ga bo posredoval, a hkrati mora biti organizator, spodbujevalec, navduševalec.

Učencem moramo omogočiti učna okolja, v katerih bodo sami, ob učiteljevi podpori, prišli do rezultatov. To lahko dosežemo z več medpredmetnega povezovanja. Učni načrti bi morali omogočiti večjo povezavo medpredmetnega pouka.

Živimo v dobi računalnikov, ki so zelo pomemben vir informacij. Razvijati moramo tudi te veščine, da znajo otroci priti do podatkov, jih uporabiti, ter jih hkrati učiti kritičnega razmišljanja o medijih.

Nikakor ne sme biti digitalizacija cilj, to je lahko samo sredstvo, da pridejo učenci do znanja, veščin, kritičnega mišljenja in ustvarjalnosti. V šoli bi moralo biti delo v manjših skupinah. Morala bi biti bolj tehnološko podprta, za kar bi potrebovali več sredstev.

Kako gledate na predloge o brezplačnih kosilih in malicah?

Tisti, ki so iz socialno deprivilegiranih družin, morajo vsekakor imeti brezplačno prehrano. To mora biti korektiv v družbi, ampak ne po dolgem in počez. Zdi se mi smiselno, da bi država namenila več sredstev za učno tehnologijo, denimo za raziskovanje.

V spominu imam raziskovalni dan naših devetošolcev: kaj vse so odkrili pri biologiji, kemiji in fiziki, bili so kot eni mali »baltazarji«. Ampak za to je treba imeti veliko učnih pripomočkov. Treba bi bilo bolj vlagati vanje.

Imate v šolah dovolj avtonomije? 

Avtonomija je lepa reč. Ko je nimamo, si jo želimo, ko jo imamo preveč, nam tudi ni prav. Moramo jo znati udejanjati. Želim si več avtonomije na področju preverjanja in ocenjevanja znanja. Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja točno zapoveduje, koliko mora biti pisnih in ustnih ocen.

Če ima učitelj bolj inovativen način pouka – kot je projektno in raziskovalno delo – potem ga pravilnik ovira. Tu nimamo avtonomije.

Imamo veliko možnosti pri obveznih in neobveznih izbirnih predmetih. Vendar bi bilo boljše, da bi nam dali določen fond ur, ki bi ga lahko mi – glede na svoje specifike, okolje, kadrovske in materialne pogoje – razporedili in izbrali tisto, kar je najprimernejše za otroke. Tu pogrešam avtonomijo.

Prav tako imajo učenci preveč delovnih zvezkov in bi lahko to kompenzirali z drugačnim, izkustvenim učenjem. Ko vidijo, da je neko znanje uporabno, je pouk osmišljen in se veliko raje učijo. Če imamo smreko streljaj od šole, je bolje, da jo gremo pogledat, kot da v razredu gledamo video o njej. Tu moramo biti bolj drzni, avtonomija nam to dopušča.

Učiteljeva avtonomija je velika v smislu, da je način poučevanja kralj: učitelj ga izbira, ampak mora nato sam poiskati poti, spremljati, na kaj učenci »primejo«.

Kaj pa ravnateljeva avtonomija?

Ravnatelj bo še najprej pedagoški vodja, ker so pouk in učenci najpomembnejši. Ker je preveč predpisov, skoraj zmanjka časa za tisto, kar je bistveno: biti med učitelji, med učenci. Z učitelji se moraš pogovarjati, sodelovati z njimi, morajo imeti občutek, da ti je mar.

Ti si del tega orkestra, si dirigent. Vedeti moraš, kam želiš pripeljati šolo. Ta cilj sooblikuješ z učitelji. Jaz nagrade ne bi mogla dobiti, če ne bi imela takšnega spodbudnega okolja, kot ga imam vsa ta leta med učenci in zaposlenimi.

Kaj bi lahko uresničila brez tega? Kako bi ena dobra šivilja naredila lepo obleko brez blaga? Zato lahko rečem: to je nagrada vseh nas.