Dober učitelj mora biti zgled sam po sebi

Dr. Jožko Lango je letošnji prejemnik nagrade za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva. Prislužil si jo je, ker skozi glasbeno izražanje pri učencih razvija ustvarjalnost, inovativnost in domišljijo.

Vso svojo poklicno pot poučuje na Osnovni šoli Majde Vrhovnik, kjer opravlja razredniško delo. Po naravi je dinamičen. Svojega poklica ne doživlja kot nekaj statičnega, ampak kot dinamiko na daljši rok. Zato vedno skuša raziskovati bodisi na področju samega poučevanja bodisi na področju povezovanja medpredmetnih vsebin.

Kaj vam pomeni nagrada za izjemne dosežke?

Pohvalo za delo, ki sem ga v tem času opravljal z učenci, in priznanje. Odbor za podeljevanje nagrad je pri meni začutil inovativnost in uporabnost tega, kar sem naredil na svojem področju.

To je tudi en velik ponos, saj sem očitno naredil nekaj pomembnega za pedagoški poklic na splošno. Dobro je, da se na takšen način spodbuja razredni pouk in se pohvali ter izpostavi učitelje, ki naredijo nekaj, kar je tisto več.

Koliko časa že poučujete?

Učim že 26 let. Po končanem dodiplomskem študiju sem dobil možnost podiplomskega študija na ljubljanski pedagoški fakulteti.

Tam sem sodeloval z mentorico prof. dr. Barbaro Sicherl Kafol in se lotil izvirnega dela Poučevanje glasbene vzgoje z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT). To je bil nek doprinos k področju, kar so med drugim začutili na glasbeni akademiji, pedagoški fakulteti in zavodu za šolstvo.

Te metode poučevanja še vedno uporabljam. Ko so bili učenci pred kratkim v karanteni in smo imeli pouk na daljavo, smo se recimo naučili osnov za delo po povratku v šolo. Tam so svoje delo oplemenitili z oblikovanjem lastne melodije v računalniški učilnici.

Kako v praksi izgleda vključevanje IKT v glasbeni pouk?

Z učenci vzamemo besedilo neke pesmi – nazadnje smo uporabili pesem Gobji ples pesnice Mete Rainer – in določimo taktovski način, poudarjene zloge.

Pri tej pesmi smo ugotovili, da gre za tričetrtinski takt, nato smo našteli njegove glavne značilnosti, besedilo ustrezno ritmizirali in ga prepisali v notno črtovje. Potem so učenci s posebnim računalniškim programom sami oblikovali melodijo, jo natisnili in dobili izdelek.

Odbor za podeljevanje nagrad je izpostavil vašo inovativnost, drugačnost, zanimanje za medpredmetnost. Zakaj se vam to zdi tako pomembno pri današnjem pouku?

Odkar poučujem, se veliko govori o tej medpredmetnosti, malo pa je bilo storjenega. Lani je izšel moj medpredmetni priročnik za poučevanje družbe v 5. razredu Slovenija, ali te poznam?

Njegova krovna tema je družba, ki ji dodamo še druge predmete, kot so slovenščina ter glasbena in likovna umetnost. V njem so posamezne pokrajinske enote predstavljene medpredmetno, tako da lahko snov povezujemo.

Otrok pri družbi hkrati spozna – če vzamem za primer alpske pokrajine – legendo o Zlatorogu ter se nauči vrednotiti področje slovenskih legend in pripovedi. Potem izdela nekaj, kar je s tem povezano.

Mi smo, recimo, izbrali Aljažev stolp, neko goro ali kozolec in tako spoznali celotno alpsko pokrajino kot pokrajinsko enoto. Nenazadnje smo spoznali tudi glasbo, tipična ljudska glasbila s tega območja in različne skladatelje, ki so tam delovali. Takšno medpredmetnost sem doslej pogrešal. Ko je priročnik izšel, sem izpeljal predstavitev in delavnice z namenom njegove uporabe pri poučevanju na daljavo.

V nastajanju je knjiga Slovenska ljudska glasbila, ki bo na nek način njegovo nadaljevanje. Se bom pa tukaj nekoliko bolj usmeril na izdelavo posameznih ljudskih glasbil, uglasbene bodo določene pesmi, ki jih ponazarjajo. Letos bom to že uporabil v svojem razredu. Izdelali bomo nekaj teh glasbil in njihove fotografije bom nato objavil v knjigi.  

Takšen način poučevanja uporabljate tudi pri delu na daljavo. Kako gledate na izvedbo pouka v zadnjih dveh letih, ko so bili v stiski vsi: učenci, učitelji, starši?

To je kar precejšen zalogaj. Zavod za šolstvo je na srečo v pomoč izdal digitalno obliko učnih načrtov, vendar je bilo otrokom doma vseeno težje kot v šoli. Precej dela se je preneslo na starše, sploh pri mlajših učencih. Do nekje četrtega razreda je bila njihova prisotnost dokaj pogosta. Moj mlajši sin je devetošolec, a me je še vedno občasno vprašal za pomoč ali nasvet.

Predvsem lansko leto je bilo naporno, saj je bilo obdobje dela na daljavo takrat izredno dolgo. Prav tako na takšno situacijo nismo bili pripravljeni.

Če se v razredu pojavi okužba, je smiselno, da gredo učenci v karanteno. Čeprav je zahtevno, šola vseeno ni zaprta in je lažje voditi pouk. Vendar je to vseeno zahtevno za učitelje in učence, saj od njih ne moreš pričakovati, da po pet ali šest šolskih ur sedijo pred zaslonom.

Upam, da bo tega v prihodnje čim manj, saj je kakovost naučenega nekoliko nižja. Ko se učenci vrnejo v razred, moraš prilagoditi ocenjevanje in drugače pristopiti k delu.

Sam poudarjam formativno spremljanje, ki ga na daljavo ne moreš izvajati tako, kot če so otroci v razredu in lahko od blizu spremljaš njihovo napredovanje.

Kakšen je za vas dober učitelj?

Gre za poklicanost. To ni poklic, ki bi ga opravljal zato, da 10. v mesecu prejmeš plačilo. Dober učitelj mora biti zgled sam po sebi in mora imeti rad svoje delo.

Vedno znova mora biti dinamičen, biti igralec, seveda pa hkrati znati učencem zaupati stvari, ki ga obremenjujejo. Otroci namreč hitro ugotovijo, kdaj se pretvarja, zato mora biti pristen. Znati mora poslušati otroke, starše, sodelavce, vodstvo ter nenazadnje resnično uživati v tem, kar počne.

Velikokrat je slišati, da so učitelji neslišani. Kakšna so vaša opažanja?

Pogosto ne pridemo do izraza, kot bi lahko, če bi znali svoja mnenja ustrezno zagovarjati. To včasih manjka. Morali bi se zavedati, da v družbi veliko pomenimo. Naš poklic bi moral biti bolj spoštovan, kot je.

Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?

Teh stvari je precej. Recimo, ko se na nas, učitelje razrednega pouka, obračajo generacije otrok, ki so že zaključile šolo in so pravzaprav že mladi odrasli. Pričakoval bi, da se bodo obračali predvsem na tiste, ki so jih poučevali v višjih razredih osnovne šole.

Druga stvar, na katero sem ponosen, je ta, da mi je uspelo vpeljati uporabo računalnika v pouk glasbene umetnosti. Ko mi je to nalogo ponudil naš nekdanji računalničar Slavko Žust, mi je bil to izziv. S tem se je takrat ukvarjalo malo učiteljev, sploh razrednega pouka.

Vesel sem, da sem stopil na to pot, čeprav so bila obdobja, ko ni bilo vse idealno, a idealno ni nikjer.

Sem del kolektiva, kjer smo medsebojno povezani tako v odnosu do vodstva kot med samimi učitelji, pa naj bo to na razredni ali predmetni stopnji.

To daje dodaten pomen poklicu: da si v kolektivu aktiven in sprejet člen. Tudi zato sem na isti šoli že 26 let. To je moje prvo delovno mesto in tukaj, zaradi vsega naštetega, kar vztrajam.

Moram omeniti še osebe, ki so pripomogle k temu, da sem prejel nagrado. To je v prvi vrsti predlagateljica mag. Jožica Frigelj z OŠ Ketteja in Murna, prav tako tudi ravnateljica OŠ Majde Vrhovnik mag. Mateja Urbančič Jelovšek in seveda moja žena Anka Lango.

Omenil bi še vse tiste, ki so s priporočili predlagali komisiji, da mi je podelila nagrado: dr. Branka Rotar Pance in dr. Bernarda Rakar z Akademije za glasbo, Branka Novak z Glasbene mladine Slovenije, dr. Vesna Štemberger s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, glavni urednik založbe Educa Štefan Krapše, učitelji Tanja Hrvatin, Polona Guček Skrbinek, Mladen Kopasić, Miha Okorn, Boštjan Hribar in Gregor Capuder.