Medvrstniška učna pomoč

Pred nekaj meseci me je še ne devetletno dekletce seznanilo, da bo postalo zdravnica. Ker da želi ljudem pomagati.

Pred nekaj dnevi je svojo odločitev spremenila. Postala bo raje učiteljica. Ker da želi pomagati učencem.

Počutila sem se počaščeno. Opaža, da imajo sošolci in sošolke težave pri matematiki, pa jim želi pomagati do boljše ocene. Sploh pa misli, da so otroci primernejši za razlago kot učitelji, ker otroci pač lažje razumejo otroke. Učitelji so odrasle osebe in otrok ne morejo prav dobro razumeti.

Misli pa tudi, da bi morali imeti tudi učenci priložnost za poučevanje. Ne samo tako, da poučuješ sošolca, da mu pomagaš, ampak pravo poučevanje, ko učenec stoji pred tablo in razlaga vsemu razredu.

To je v šoli sicer že predlagala, a še zmeraj poučuje le učiteljica.

Zadnja vest pa je taka: Včeraj je izvedela, da bo prihodnji teden lahko nastopila kot učiteljica. To je bila njena najboljša novica dneva.

In potem sva skušali rešiti dva problema.

Prvi: Želi pomagati sošolki, ki da ima res hude težave pri učenju in dobiva slabe ocene, a sošolka ni navdušena nad njeno pomočjo. Vprašam, kako bi ji pomagala. Tako, da bi ji izračunala račune. Lahko bi dobila dobro oceno. Pa se je sošolka uprla. In si tako zapravila petico, ki bi jo dobila z njeno pomočjo.

Ob tej zgodbi sva se ustavili. Ali je pomoč to, da sošolca nekaj naučiš, ali da namesto njega rešiš nalogo, tako da bo dobil dobro oceno (če učitelj ne bo spregledal, kdo je reševalec naloge). A o tem še ni razmišljala.

Ugotoviva, da se sošolka ne bo naučila, če le namesto nje reši nalogo. Sošolki lahko pomaga tako, da ji na primer prepiše račune, če je ta počasna ali pa če ne more pisati. Potem pa ji skuša počasi razložiti, kako se recimo sešteva ali odšteva ali reši besedilna naloga.

Drugi problem: Rada bi vedela, kako sošolki pomagati, da bo računanje razumela. Na primer pisno odštevanje. Zanima jo metoda (!). Pa sva za začetek preverili, kako bi ona sošolki razložila pisno odštevanje s prehodom. (To se trenutno učijo.) Napisala sem ji kupček dveh štirimestnih števil in ji predala besedo. Govori naj mi tako, kot bi razlagala sošolki:

Račun: 4539                                                                                                                                                                – 3893

»Od večjega števila zgoraj odštejemo manjše število spodaj (9 – 3 = 6). Tri minus devet ne gre, zato k trojki pripišemo enko (13 – 9 = 4). Enko zdaj prištejemo osmici (8 + 1 = 9). Petki pripišemo enko in odštejemo osem (15 – 8 = 7). Štiri je večje od tri (4 – 3 = 1). Dobimo torej 1746.«

»Dobro, pa preverimo, če je rezultat pravilen.«

Ker še ne ve, kako se pravilnost odštevanja preizkusi, jo poučim, da se sešteje rezultat (razlika) in število, ki se odšteva (odštevanec). Če je računala pravilno, dobi število, od katerega je odštevala (zmanjševanec).

Ko sešteje 3893 + 1746 = 5639, ugotovi, da se je nekje »zakvačkala«.

Kako je mogoče na prvi pogled presoditi pravilnost rezultata? Pogledava velikosti števil in na pamet presodiva, da bi moral biti rezultat manjši od 1000. Preveriva, kako bi prišla do izračuna, če bi odštevala postopno ustno: 4539 – 3000 (=1539) – 800 (=739) – 90 (=649) – 3 (=646). Povem ji, da se je »zakvačkala« pri tisočicah. Hitela je, da pride čim prej do rezultata, in pozabila spodnji tisočici prišteti enko.

Kljub napaki v izračunu vidim, da zna mehansko pisno odštevati. Nisem pa prepričana, če ve, zakaj je treba številu, od katerega se odšteva, »pripisovati« enko, številu, ki se ga odšteva, pa »prištevati« enko.

Vprašanje je: Ali je vrstnik sposoben razložiti računsko operacijo sošolcu, tako da jo bo ta res razumel, ne le mehansko usvojil postopek računanja? Računske operacije naj bi učenci razumeli, kajne? Res pa je, da se učljivi otroci hitro naučijo postopka. Pri učenju postopka je poglavitno pomnjenje. Za razumevanje se je treba bolj potruditi. Bolj misliti.

Za konec: Medvrstniška pomoč ima omejitve. Bister učenec lahko hitro razloži sošolcu, ki ima le majhno vrzel v nekem znanju in ki je na približno enaki stopnji razumevanja. Ne more pa se spustiti na nižjo raven razumevanja, ker te nižje ravni tudi ne razume, čeprav jo opazi.

Mislim, da bodo morali še kar naprej poučevati učitelji. Sem in tja pa naj jih za pokušino le zamenjajo učenci. Če nič drugega, bodo morda spoznali, kako moteče je, če jih sošolci ne poslušajo.