Kot bolnica s covidom-19 sem bila samo telo, ki ga poskušajo spet postaviti na noge

Za začetek nekaj informacij o meni, ki jih med branjem spodnjih vrstic verjetno ne bi pričakovali: v petek bom praznovala abrahama. Imam hčer in tri vnuke, stare približno šest let, štiri leta in leto in pol.

Večinoma sem živela zdravo. Sem vegetarijanka, rekreativna tekačica in hribolazka, a sem navkljub temu tudi sama – zaradi koronavirusa – pristala v bolnišnici.

To pišem za vse tiste, ki pravijo, da je to navadna gripa. A v mojem primeru je bila daleč od tega.

Začne se z glasnim loputanjem v rešilcu.

Sedim privezana na invalidskem vozičku in požiram solze.

»Mater, prvič v rešilcu.«

Precej mešani občutki. Prvi, »uboga jaz«, sproži potok solz po licih.

Prijazen reševalec na sprednjem sedežu se občasno obrne, da preveri, kako je, spodbudno pokima in pokaže palec.

Rešilec pospeši in povzroči pravo valovanje v trebuhu zaradi vznemirjenja. Potem vklopi sireno in zdrvi mimo kolone počasnih vozil. Reševalec zapelje tik za »gluhi« avto in daje vtis, da ga bo lastnoročno premaknil s ceste, če se ne umakne.

Sprostim se in strmim na cesto.

»Uživaj v vožnji, punca. Ne zgodi se vsak dan, da divjaš v rešilcu in se ti vsi umikajo. Naslednjič boš morda v komi.«

Rinemo skozi križišča v Ljubljani, skozi rdeče luči. V vsakem mi srce zastane od strahu, da bomo trčili.

Čudoviti fantje, ti reševalci.

Kolesa vozička gladko in hitro drsijo po sterilnih hodnikih, v dvigalo, prvo nadstropje. Sredi hodnika, ki se razteza v neskončnost, na stolu napol leži zdolgočasen varnostnik. Kam? Levo, desno, vse je videti isto. Ne zna nama pomagati. Čemu je tam? Da prebira dnevne časopise in osvežuje Facebook?

Moj vitez se znajde tudi v tem labirintu in me kot paket varno dostavi v manjšo dvorano z množico postelj ob vseh štirih stenah. Z obžalovanjem se poslovim; ob njem sem bila varna.

Prevzamejo me druge roke in mi odmerijo prostor v kotu in pižamo.

Gledam v neko točko in se trudim, da z nikomer ne bi vzpostavila očesnega stika.

Ljudje so mi nadležni. Vse te radovedne oči, ki spremljajo vsak tvoj gib, ker si novinec, ker jim je končno nekaj razbilo dnevno rutino. Pasejo se na tebi in ocenjujejo, hrepenijo po novi žrtvi, da ji izlijejo svojo bedno, nepomembno zgodbo. Kdo si? Kaj si? Zakaj si tu?

Spominjajo me na opravljive matrone v bolniških čakalnicah, ki ti vsilijo vse podrobnosti o svojem zdravju, strahove in prognoze. Če imaš srečo, izpustijo življenjske zgodbe svojih staršev, stricev in tet.

Vsem obrnem hrbet. Samo vztrajati moram v svojem mehurčku. Koliko? Teden, dva … Mogoče me pa že jutri izpustijo.

Zakrinkane osebe, ki so vse videti enako, me ne pustijo pri miru. Že drugič ta dan mi vzamejo litre krvi. A mi je je sploh še kaj ostalo?

Končno sem sama. Ležim na levem boku in buljim v steno; se pretvarjam, da nisem tam. Vse spominja na zaklonišče: cevi pod stropom, nobenih oken, ždimo pod neonsko svetlobo kot piščanci na farmi. Ni občutka za čas. Ko ugasnejo luči, veš, da je noč in čas za spanje.

Ne morem spati več kot kakšno uro. Premetavam se, vse me boli od ležanja. Poslušam hrkanje, kolcanje in smrčanje. V velikem prostoru kašelj zveni kot hripavo bevskanje malih psičkov v risankah. Vsak ima svojo intonacijo. Nekajkrat se zalotim, kako s pogledom iščem te male psičke.

Ko končno zaspim, je že skoraj jutro.

Zbudi me globok momljajoč glas: »Dobro jutro, gospa. Joj, kako smo grozni. Stalno vas budimo. Ko boste prišli domov, boste šli verjetno najprej spat.«

Po dolgem času se spet smejim.

Mimogrede mi zmeri temperaturo, pritisk, sladkor in kisik. Dobim injekcijo proti strdkom in tablete, da jih topijo.

Spet na kratko zadremam.

»Dobro jutro, gospa, kako ste? Rabite kaj? Mogoče brisačo, pižamo, kaj drugega?«

»Hvala, nič ne rabim.« Razen, da me pustite pri miru.

Dogovorimo se za vegetarijanski meni in čudežno dobim apetit. Vsaj za nekaj dni. Zadeve se začnejo ponavljati. Koliko preklemanega tofuja lahko normalen človek poje na dan? In to vsak dan. Dajte mi raje banano. Pogrešam solato.

Apetit me dokončno mine, ko mi v smuti naribajo ingver. Ogabno.

Vizita: kri slaba, strdki, pljučna embolija, golenska tromboza, premalo kisika …

Nehajte me preiskovati, da ne najdete še česa. Bi lahko umrla? Mi je rešila življenje zdravnica? Nekako mi je vseeno, otopela sem. Moj obstoj se skrči na obvladovanje bolečin in kašlja. Dobim dodaten kisik.

Vztrajno buljenje v steno ni povsem učinkovito. Prijazen in zgovoren možakar na sosednji postelji nekako vdre v moj svet. Ker sem lepo vzgojeno dekle, ga poslušam. Moti me le, da govori tako tiho, da se moram vedno bolj nagibati k njemu. Ravno me začne zanimati, ko se nenadoma ustavi. Utrujen je in rabi počitek.

Buljim v telefon, osvežujem, nič novega v zadnji uri. Pogledam dokumentarec, kar mi sprazni baterijo.

Kosilo, končno. Nisem lačna, ampak vsi nestrpno čakamo te tri obroke, ki so glavni dogodki dneva. Za dobre pol ure si skrajšam dolgčas in spet strmim v steno.

Sem kripelj, leva noga mi ne dela. Vsake toliko splezam na voziček in se zapeljem do stranišča. Hrepenim po tušu, vendar za tak podvig ne morem dovolj dolgo stati pokonci. Las si nisem umila že dva tedna. Umazana sem, iz ust mi smrdi po postanem čaju. Kakšna sreča, da nam ni treba nositi mask, zadušila bi se od lastnega zadaha.

Spet noč. Levi bok, desni bok, bevskanje, kolcanje, hrkanje …

Sredi noči pripeljejo mlajšega možakarja. Mlajši je od mene, to vidim na njegovi tablici na postelji, ko se drugi dan iz radovednosti malo zapeljem okrog.

Ne ve, kje je. Tu pa tam kriči nesmisle. Na živce mi gre. Cel oddelek se mora ukvarjati samo z njim, ker ne zna zapreti goflje. Hoče splezati s postelje, vendar si noge zaplete med prečke. Umiri se, ko mu zagrozijo, da ga bodo privezali.

Spet jutro. Danes je dober dan. Lažje stojim. Dovolj dolgo, da smuknem pod tuš. Neverjetno. Ko se curki zlivajo po meni, sem v raju. Zavlačujem, kolikor se da, ampak noga ne bo več dolgo zdržala. Hitro se obrišem in se popolnoma brez sape sesedem na stol.

Zadovoljna sedim na postelji in velikodušno poslušam prijaznega soseda. Že dva tedna je v bolnišnici. Kljub temu je vedno optimističen in dobre volje. Za vsakogar ima kakšno spodbudno besedo. Spremljam zanimivo zgodbo o njegovih začetkih z ženo; o tem, kako rada pojeta in plešeta.

Postane utrujen in gre počivat. Obsedim z zoprnim občutkom nedokončanosti, izgube. Hočem nadaljevanje.

Soseda nenadoma pošljejo domov. Spet sem v ljubezenskem razmerju s steno nasproti.

Končno se lahko premikam brez vozička in delam krajše kroge v bližini postelje in do stranišča. Poskusno mi odklopijo kisik in ga merijo na par ur. Super mi gre. Čutim, da se bliža konec mojega bivanja tu. Vesela sem in nestrpna. Sita sem bolnišničnih zvokov in hrane, piščančje svetlobe in bolečega kanalčka v roki, s katerim stalno zadevam v rob srajce.

Sestra se spusti v pogovor z mano; mogoče ji je dolgčas, mogoče sem ji všeč ali pa hoče preprosto pojasniti razmere, da se ne bi poslovili s slabim občutkom.

Mlajši možakar z drugega konca dvorane je prispel na zdravljenje kot pravi gospod. Po nekaj dneh umetne kome je popolna razvalina. Ne ve, kdo je in kje je. Kliče sosede, ženo, opozarja na lončke in stopnice … Močna zdravila še niso popustila. Sčasoma si bo opomogel. Ne gre mi več na živce. Želim si, da bi vse to slišala že prej.

S pogledom romam od postelje do postelje. Koliko zgodb, ki jih nisem hotela poslušati in bodo ostale samo njihove. Koliko lakote po življenju, volje in hrepenenja kljub visoki starosti. Zavedanje o minljivosti. Si samo telo, ki se ga trudijo z neskončno potrpežljivostjo spet postaviti na noge.

Poslovim se od sester in zdravnikov, hvaležna. Voziček me spet odpelje. Malce me je strah. Tu je vse predvidljivo. Zapelje me v drug svet. Poznopopoldansko sonce blešči z neverjetno močjo in me pozdravlja po tednu golih sten.

Čudovito je. Samo diham in pozabim na vse.

Irena Fatur, mama in babica

Podprite Časoris