Komu na čast šolanje na daljavo?

Lahko, da v teh tednih pečete kruh z drožmi, lahko, da uživate v gozdičku, morda bildate svoje predpoletno telo, če pa ste starši šolajočih otrok, sploh osnovnošolcev, če ste dijaki ali če ste učitelji na kateremkoli nivoju slovenskega izobraževalnega sistema, potem se ob prihodu 5. tedna sprašujete le še: komu na čast šolanje na daljavo?!

Zavedam se, da sem v karanteno vstopila z nekaterimi jasnimi, preverjenimi in kroničnimi psihološkimi ter telesnimi težavami. Recimo jim ‘zmerna načetost sistema’. Ranljivo, a nič tako usodnega, da šolanja na daljavo sprva ne bi sprejela kot izziv. Kot introvert in ljubitelj bivanja v trenirki pa tudi kot svojevrstno priložnost za (ne)socialni luksuz.

Prva dva tedna sem si kot gimnazijska profesorica slovenščine v šestih razredih, kjer poučujem, od tega so trije maturantski, dobro zastavila. Moje tedensko pripravljeno gradivo so nekajkrat pohvalili tudi dijaki, sodelavcem sem ponosno povedala, kako mi gre. Presenetila me je moja dobra volja, nekatere moje zdravstvene težave so začele plahneti. Zakaj? Delo sem si dobro organizirala, v glavi sem si zastavila 14-dnevno izolacijo in se prilagodila 2 tednoma, pri več močeh sem lažje manevrirala med vzgojo in gospodinjenjem, priznam celo, da sem imela v prvih dveh tednih kar nekaj prostih uric.

Vzgajam otroka, pri katerem sicer ne želim ves čas glasno opozarjati, da ima posebne potrebe, pa vendar se mi zdi, da kot družba ne razumemo (pa ne zamerim) dovolj dobro, kaj to pomeni za mater (samo o sebi upam trditi, čeprav poznam tudi moško verzijo hude stiske).

Ta otrok je v zadnjem letu vrtca s prilagojenim programom, ima diagnozo visokofunkcionalni avtizem s pridruženo motnjo pozornosti s hiperkinetičnostjo (ADHD) in opazno povišano anksioznost.

To, da je del dneva v vrtcu, jaz pa v službi, obema omogoča več finih stvari: meni zaslužek, odmik od družinske rutine, tišino (kakorkoli nerealno se to sliši ob delu z mladostniki), stik z drugimi temami in izzivi, njemu pa je vrtec vir stika z vrstniki, ki jih sicer niti po 4. tednu* izolacije ne pogreša (vsaj tako pravi), in pridobivanja mnogih dragocenih izkušenj – tudi reda, tudi upoštevanja navodil in avtoritete, tudi sprejemanja rutine in drugačnih meja.

Za otroka moram biti vsako običajno nekarantensko popoldne 100-% na voljo med 15.00 in 21.00. To ne pomeni moje gole prostorske prisotnosti, temveč predvsem jekleno potrpežljivost in spodbudno voljo, ki pa nista neomejeni. Med vikendi je pri nas skoraj tako, kot je zdaj med karanteno. Zmeraj težko, ker se spremeni dnevni ritem, a ne TAKO težko, kot postaja zdaj. Čeprav premnoge vikende vsaj del dneva posvetim tudi delu, pa takrat vseeno čutim, da sem ob poklicu lahko še kompetenten starš, ki ga otrok potrebuje. Zdaj tega ni več. Ne vem, ali se zdaj manj izkažem tudi kot učitelj, gotovo pa se manj kot starš. Povej mi – kaj je v življenju pomembneje?

Rekli boste, da si lahko delo razdelim na etape, da se lahko še bolje organiziram, da lahko delam zvečer, da si lahko snov za dijake pripravim z manj napora, da lahko znižam svoja perfekcionistična merila, da jim lahko zmanjšam obveznosti in sebi omejim popravljanje njihovih nalog, a povem vam, da čisto vsako uro razmišljam točno o tem: kaj še lahko zavrnem, kje se še lahko legalno izmaknem, kje se še lahko vsaj malo prilagodim in kaj vse ni tako nujno, da bi bilo treba to storiti točno danes.

Sanjarim, čisto zares, o tem, da bi generalno počistila stanovanje, pa, ko imam nekaj ur časa za to, obvisim na telefonu, izčrpana, z razbolelim telesom in mentalno izžeta. Če sem delovne naloge zelo težko odmislila že pred karanteno, pa jih zdaj, ko so tako časovno in tehnološko razpršene in vsak dan nove ter prilagojene v smislu oblik poučevanja, ne zmorem več. Ko bi lahko počivala, ležim, pa ne morem spati.

Otroku večkrat na dan mirno, a z nestrpnostjo v zraku, velim: »Pusti me pri miru, saj vidiš, da delam./Samo malo še, to moram res narediti./Prosim, igraj se tiho, ker snemam.« Tudi kruh pečem, in to zelo dober, a iz vnaprej pripravljenih polpečenih izdelkov, kupljenih v enem od megamarketov. Pojemo vse.

Delam sredi jedilne mize v središču ne tako velikega stanovanja in računalnik izklopim ob 23.30. Potem eno uro v postelji berem in razmišljam, kako me bo ta dragocena ura prostega časa stala moči za jutrišnji dan. Napor se namreč povečuje in vali kot snežna kepa. Ne pozabi, v karanteni nismo le 14 dni, temveč drvimo v 5. teden in stiske se povečujejo.

Povzetek trenutnega družinskega življenja: nastrada otrok, ki ne dobi dovolj tistega, kar ta trenutek upravičeno potrebuje (aleluja, da še ni šolar), nastrada partner, nastrada človek sam.

In šolanje na daljavo? Komu na čast? Maturantom, ki ugibajo, ali bodo 30. maja res začeli od države tako želeno maturo? Ne predstavljam si, kaj se ob takem toboganu dogaja z njihovo motivacijo za učenje. In kaj se bo pri njih zgodilo, če se bodo še en mesec vestno pripravljali, potem pa bo država maturo tik pred zdajci odpovedala. Fino, mi, dijaki IN učitelji, pa smo se sredi aprila in maja na daljavo plazili po virtualnih tleh, da bi prilezli do čim boljših rezultatov.

Komu na čast zdaj cele družine obdelujejo delovne zvezke, nalagajo ZOOM in pomagajo pri usvajanju nove snovi, če je jasno, da le peščica staršev to časovno, energetsko in intelektualno zmore? Kaj je potem s tistimi mnogimi, ki so bili, pa naj bodo to starši ali učenci, že od prej ranjeni, anksiozni, depresivni, s takimi in drugačnimi motnjami, težavami? Kaj s tistimi, ki živijo v revščini in ob družinskem nasilju? Kaj z onimi, ki nimajo svoje sobe in svojega računalnika za pozorno opravljanje šolskega dela? To priznajo učiteljem?

Poučujem cca 180 dijakov – po štirih tednih mi ni še nihče zaupal, da nima primernega okolja za šolsko delo na daljavo, a ne delam si iluzije, da vsi živijo v varnih 4-sobnih stanovanjih z opremo iz Rutarja. Potožijo pa, spet (preredki), da so naveličani. Da veliko ponočujejo pred računalnikom. Da se bojijo za zaključene ocene. Da z vseh strani učitelji pritiskamo nanje.

Da, dragi učenci, vaš občutek je stvaren – tudi učitelji čutimo pritisk, pa naj imamo še tako razumevajoče vodstvo, ki nas (in res nas ne) ne sili v nič takega. Pritisk si ustvarjamo sami, ker smo vestni, ker smo stvar vzeli zares, ker vemo, kaj pomeni ena učna ura za maturanta, ker vemo, kaj pomeni predelana snov letos in ne naslednje leto, ko bo učbenik nov.

Bo znanje, ki ga učenci oz. dijaki pridobivajo na daljavo, res dovolj kakovostno usvojeno, da bo v naslednjem šolskem letu predstavljalo dobre temelje za nadgradnjo znanja? Ne dvomim o usposobljenosti učiteljev in kakovosti pripravljenega gradiva – zanima me le, ali so učenci/dijaki/starši, ki se zdaj šolajo na daljavo, po štirih tednih res še dovolj spočiti, pripravljeni, organizirani, motivirani in posvečeni usvajanju znanja? Ima tak posameznik, pa naj bo otrok ali odrasli, ob tem še kaj prostega časa?

Ko me ljudje vprašajo, ali me kaj skrbi koronavirus, pravim, da ne. Sprva se mi je zdelo čudno – bi me moralo skrbeti? Danes vem, zakaj me ne skrbi – ker sem trenutno tako obremenjena z delom in družino, da se koroni sploh ne morem zares posvetiti. Če mi bo začelo primanjkovati kisika, bom verjetno posumila, da se nekaj dogaja, a žal ne bom vedela, ali je virus ali zgolj, logičen in pričakovan, panični napad.

Povejte, kako zdaj živite tisti, ki a) delate od doma IN imate šoloobvezne otroke, tisti, ki b) ste samohranilci, in tisti, ki c) ne delate od doma, a ste zaposleni in dnevno prihajate na delovno mesto ter imate otroke – kam jih daste?

Povejte mi, zakaj ministrica za šolstvo vsakih 14 dni pred kamerami zadovoljno in sijoče pove, da šolanje v Sloveniji poteka po načrtu oz. tega celo presega? Zakaj se v Dnevniku in Odmevih vsak teden znajde vsaj en prispevek o super inovativnem učitelju, ki ves naspidiran skače pred kamero, kuha za učence in se jim razdaja že 5. video uro v tem dnevu? Kje je novica o izčrpani družinski celici z doma šolajočimi otroki, pri čemer morajo tudi starši poskrbeti za svoje delovne naloge?

Kaj želite od nas? Da bomo 24. junija na novinarski konferenci od ministrstva pohvaljeni, učitelji in starši, učenci in dijaki, da smo šolsko leto 2019/20 speljali po zastavljenih ciljih brez prekinitev kljub virusu, o katerem toliko govorimo in zaradi katerega smo bojda tako ogroženi, da moramo dovolj spati, jemati vitamine, se gibati na svežem zraku, zdravo jesti in dobro skrbeti zase ter svoje medosebne odnose na daljavo? Kako naj to počnemo tisti, ki po 4 tednih le še delamo na daljavo, živimo pa, za družino ali zase, skoraj ne več?

Sprašujem se, v kakšni kondiciji bomo čez cca 2 tedna šolanja na daljavo. Sprašujem se, zakaj država ustavlja skoraj vse sfere svojega delovanja, šolo pa postavlja na piedestal ne vem česa. Zakaj v isti sapi govorimo, naj pouk teče nemoteno, slovenska šola to vendar zmore (kako smo odlični!), po drugi strani pa opozarjamo, kako ranljiva in nenaravna je karantena za duševno in telesno zdravje še tako vzdržljivega posameznika, in da ocene pa reees niso vse?

Zakaj v tem trenutku, ko s telesom in umom čutim, da bi se, če kdaj, res zdaj, morala bolj posvetiti tistemu, kar me umiri, in to ni delo sredi vsakodnevne in celodnevne skrbi za 6-letnika s posebnimi potrebami in gospodinjstvo, tega časa in pripravljenosti za to ne najdem več?

Je to moj problem? Ne, to je in bo problem družbe, v kateri živimo. Seveda so tukaj visokoodporni učitelji, ki še vedno dihajo z vso silo in optimizmom, seveda so tu nadarjeni učenci, ki snov na daljavo usvajajo z levo roko in vseeno lahko v istem dnevu še 3 ure nabijajo računalniške igrice, toda povprečen učitelj, povprečen učenec in povprečen dijak po štirih tednih gotovo že čutijo davek šolanja na daljavo. Kaj pa tisti, ki ne dosegajo niti povprečja?

Komu se bomo lahko ob koncu šolskega leta pobahali, kaj vse smo v mesecih karantene storili od doma? Kaj vse bo še prišlo? Zaključevali bomo ocene, morda bo stekla matura, napetost raste, pridobiti bo treba ocene na daljavo (in vsi, učitelji, otroci in starši, morajo biti zelo zadovoljni z njimi). Dijaki, morda pa ne mlajši učenci, že pritiskajo na učitelje – kaj še lahko zvišajo, zakaj ni več ur v ZOOM-u, zakaj ni manj ur v ZOOM-u, zakaj so domače naloge, zakaj ni domačih nalog, zakaj je preveč nalog, zakaj je premalo nalog …

Mislite, da je ta trenutek komu sploh kaj prav? Ni in ta gnev se čuti tudi ob komunikaciji na daljavo. Vem, da prihaja iz mene, in čutim, da sili tudi iz ljudi, s katerimi delam kot sodelavka in profesorica.

Kaj predlagam? Ne vem. Ne morem z gotovostjo trditi, da moramo pouk ta trenutek dati na pavzo in se morda spet srečati v šoli junija, ko bo najhujše mimo. Ne upam svetovati, naj se nemudoma začnejo ‘poletne’ počitnice, potem pa julija in avgusta nadoknadimo. Ne vem, kaj v primeru vpisa na fakultete, če se matura odpove. Ne sedim v zavodu za šolstvo in te reči, ne sedim na ministrstvu, ne spoznam se na možnosti, ki jih imamo.

Pozovem pa lahko, in vem, da bo ta objava segla daleč, da šolanje na domu ni dobra dolgoročna rešitev med koronavirusom. Smiselna je bila za uvodna dva tedna, po štirih tednih pa opazujte, kaj se bo zgodilo. Katastrofiziram? Se slišimo junija, ko oddelam svoje. Dijaki bodo vsaj odšli s spričevalom. Pa učitelj in starši?

K zapisu že prej porajajočega se razmišljanja in čutenja me je spudbudil gospod Dušan Merc v svojem prispevku v aprilski številki Ljubljane, glasila Mestne občine Ljubljana (prispevek sem fotografirala in objavila na Facebooku). Je edini do sedaj javni glas o tem, da vse v šolanju na domu vseeno ni ustrezno. Bosta javnost in stroka lažje prisluhnili kontroverznemu bivšemu ravnatelju kot kar eni razrvani gospodični, ki bo poleti itak imela počitnice?

***

*Nina Prešern je ustvarjalka spletne strani Gospodična knjiga in profesorica slovenščine na gimnaziji. Prispevek je bil prvič objavljen 11. aprila na njeni spletni strani. Objavljamo ga s soglasjem avtorice.