TerezaKo sem prebirala knjigo dr. Anice Mikuš Kos Pomoč otrokom in mladostnikom v duševnih stiskah, sem razmišljala, da bi jo morali prebirati vsi učitelji.
Prebirati večkrat, ne le prebrati in odložiti. Razmišljati o pomenu besed, s katerimi opisuje človekove lastnosti, ki so ključne za dobre medosebne odnose in za posameznikovo duševno zdravje.
Piše o človečnosti, o solidarnosti, spoštovanju, sočutju, medsebojni pomoči, vrednotah, etosu … in tem, kaj lahko zavaruje duševno zdravje. Piše še o trpljenju otrok in mladostnikov, na katero tako radi pozabljamo, kot da je to rezervirano samo za odrasle.
Šola je prostor vzgoje in izobraževanja. Za izobraževanje je razdelan okvirni in podrobni učni načrt, na voljo so učbeniki in delovni zvezki, priporočena so knjižna dela …
Priporočene so metode dela. Vsaka učna ura naj bi bila opremljena s cilji poučevanja, morda tudi z vzgojnimi cilji.
Področje vzgoje je bolj kot ne prepuščeno iznajdljivosti, domiselnosti, intuiciji posameznih učiteljev, da posežejo v dogajanja.
Je že res, da so prvi otrokovi vzgojitelji starši, ki so dolžni poskrbeti za vzgojo svojih otrok.
A včasih je tako, da domača vzgoja ne zadošča in potrebuje kakšno korekcijo, saj na nekatere vidike vzgoje niso pozorni.
Morda usmerjajo pozornost na vedenje pri jedi, na pozdravljanje, na oblačenje, na bonton, pozabljajo pa na privzgajanje lastnosti, ki so pomembne za medčloveške odnose.
Morda jim je pomembna tekmovalnost, pehanje za dosežki, za lastnim uspehom, vendar povsem zanemarjajo recimo solidarnost in medsebojno pomoč, ker je ta v navzkrižju s tekmovanjem.
Zanimivo bi bilo povabiti otroke ali mladostnike, da naredijo spisek dobrih lastnosti vedenja.
Morda takšnih, za katere mislijo, da jih imajo sami, jih imajo njihovi vrstniki, prijatelji, in takšnih, ki bi jih želeli imeti.
In vprašali naj bi se, kaj kakšna lastnost pomeni, kako jo lahko opišejo, kako se ta kaže v stvarnem življenju, v primerih.
Sploh poznajo pozitivne lastnosti?
Čas, ki ga učenci preživijo v šoli, ni razdeljen na ure izobraževanja in ure vzgoje.
Stvari, ob katerih naj bi učitelj posegel na področje vzgoje, se dogajajo ne glede na čas in prostor. Zahtevajo takojšen odziv, analizo dogodka z etičnega vidika, vrednotenje.
Kaj recimo pomeni pomoč nekomu, ki je v stiski, ki se mu zgodi kaj hudega? Ali mu boš pomagal, ker je to tvoj prijatelj ali ker imaš od njega koristi? Ali se boš v primerih, ko je nujna pomoč, sploh spraševal, ali naj pomagaš ali ne?
Učitelji so pogosto prepričani, da s posegi v vedenje učencev izgubljajo dragoceni čas, ki je namenjen poučevanju. Jaz pa menim, da je prav obratno.
Ko se zgodijo stvari, ki terjajo učiteljev poseg v dogajanje, razpravo o dogodku, jasno izraženo stališče, kaj je prav in kaj ni prav, ter zakaj neko vedenje ni sprejemljivo, čas ni stran vržen.
Priložnost izgubljena ne vrne se nobena. Mislim, da se približno tako glasi pregovor.
Vzgoja se ne dogaja z ubesedovanjem pravil, norm, ampak ob zelo konkretnih dogajanjih. In besede, ki naj se izrečejo ob konkretnem dogodku, ne smejo biti v nasprotju z vedenjem tistega, ki jih izreče.
Sandra
Maja
