Kakšna je vloga staršev pri razvoju šole?

V javnosti je završalo, ko je malo znano društvo Svet staršev nedavno v podpis poslalo peticijo, v kateri zahtevajo korenite spremembe v šoli in ki jo je podpisalo več kot 20.000 ljudi.

Avtorji peticije med drugim zahtevajo ukinitev nacionalnega preverjanja znanja, spremenjeno vlogo mature, uvedbo sprejemnih izpitov, zmanjšanje števila učencev na oddelkih, več športa in podobno.

Veliko se govori o posameznih zahtevah, saj so nekatere res všečne – le kdo ne bi zagovarjal več gibanja v šoli ali več izobraževanja za učitelje!

Hkrati pa je peticija sprožila razmislek o tem, kakšno vlogo imajo lahko starši (in učenci!) v šoli in pri oblikovanju šolskega sistema.

Starši so vsekakor pomemben partner učiteljem, šoli in šolski politiki.

Učiteljem so pomemben partner, saj raziskave kažejo, da je ob dobrem sodelovanju staršev tudi znanje učencev boljše.

Starši in učitelji skupaj uspešneje vzgajajo otroke. Starši svojega otroka najbolj poznajo, učitelju pa te informacije pomagajo pri pouku. Ni primerno, če učitelj starše le obvešča in jim daje napotke; mora jih poslušati in upoštevati. Le tako mu bodo starši zaupali in se ne »vtikali« v njegove strokovne odločitve.

Se pravi, tako učitelji kot starši nekaj vedo.

Učitelji imajo strokovno znanje, starši pa poznajo svoje otroke. Iz tega znanja izhajajo odgovornosti obojih: učitelji so odgovorni, da poiščejo najboljše rešitve in jih staršem argumentirano predstavijo, starši pa, da s šolo sodelujejo.

Če ne želijo sodelovati, jih šola seveda ne more prisiliti. Morajo pa se v šoli potruditi in na svojo stran poskusiti pridobiti tudi starše, ki imajo do šole negativen odnos. Ta lahko izhaja še iz časov njihovega šolanja.

In pomembno bi bilo seveda vključiti še glas otrok samih, na katerega prepogosto pozabimo. Sodobne raziskave namreč posebej izpostavljajo pomen sodelovanja otrok.

Kadar govorimo o sodelovanju staršev s šolo in šolsko politiko, pa je stvar drugačna.

Starši imajo določeno moč odločanja v okviru svetov staršev (ti so organizirani v vsaki šoli). Ta raven sodelovanja zadnje čase ni bila deležna kritik in zdi se, da so s sedanjo ureditvijo ljudje večinoma zadovoljni.

Več pa je razpravljanj o tem, kakšno vlogo imajo starši pri oblikovanju šolske politike. Koliko in kako lahko starši vplivajo na to, kakšen bo šolski sistem kot celota?

Prejšnji teden smo nekateri znanstveniki s pedagoškega področja s podporo Združenja učiteljev Slovenije objavili izjavo za javnost, v kateri smo se dotaknili tega vprašanja.

Naše mnenje je, da je starše treba vključiti v razpravo tudi na politični ravni; vendar jih vidimo kot sogovornike pri oblikovanju širšega družbenega soglasja, kakšno šolo želimo, ne pa kot avtorje vsebinskih rešitev.

Drugače rečeno, starši, učenci, učitelji in drugi strokovni delavci, politiki, znanstveniki se moramo skupaj odločati, kaj želimo, da mladi znajo, v kakšne osebnosti želimo, da zrastejo, in kakšno skupnost soustvarjajo. Strokovnjaki različnih profilov pa morajo poiskati konkretne rešitve.

Znanstveniki in strokovni delavci se s šolstvom in njegovim raziskovanjem poklicno ukvarjamo. Zato je naša odgovornost večja. Prispevati moramo k oblikovanju vizije in pomagati iskati praktične rešitve.

Zaradi svojega znanja in izkušenj lažje predvidimo, kakšne posledice ima uvedba posamezne rešitve na sistem kot celoto. Vsaka rešitev mora biti dobro premišljena in strokovno utemeljena ter pretehtana v sodelovanju »teoretikov« in »praktikov«.

Šolstvo je zapleten sistem, a že manjša sprememba, ki je ne premislimo dobro, lahko povzroči več slabega kot dobrega.

Poglejmo na primeru: kaj bi se zgodilo, če bi ukinili NPZ?

Z nacionalnimi preverjanji znanja vplivamo na to, da so vse osnovne šole v državi podobno kakovostne. Ko se učitelji pripravljajo na pouk, imajo namreč v mislih, da morajo učence pripraviti tudi na nacionalno preverjanje. Nekoliko bolj enotno je tudi ocenjevanja znanja, zato so ocene manj subjektivne. Če bi nacionalna preverjanja ukinili, bi se lahko začele razlike med šolami povečevati.

Trenutno so naše šole v povprečju podobno dobre, čeprav ne povsem: analize rezultatov NPZ kažejo, da so denimo šole v zahodnih slovenskih regijah uspešnejše od šol v vzhodnih.

Bolj kot ukinitev nacionalnih preverjanj bi torej bilo potrebno, da bi šolska politika oblikovala ukrepe, ki bi pomagali šolam izboljšati učne rezultate, ne pa se zapletati v le na videz demokratične razprave z vsakim, ki slučajno pride mimo.