Kako šolarji zdržijo vse ure, ko so z učitelji povezani le prek zaslona?

Odkar obstajajo pametne naprave, kot so ure, telefoni, nadgradnje računalniških programov, sta se vlogi starejših odraslih in otrok zamenjali.

Otroci so tisti, ki poučujejo starejše, jim razlagajo, jih spodbujajo, jih rešujejo, ko se jim stvari zataknejo. Vsi mladi se res ne zanimajo pretirano za te sodobne naprave, ki sicer olajšujejo marsikaj, ker raje uporabljajo svoje celotno telo ne le prstov in pri tem ustvarjajo stvari, ki jih lahko tudi primejo, ne le gledajo na zaslonu.

A vendar se je v zadnjem letu dobršen del življenja zreduciral na sedenje pred zasloni.

To ne velja le za redno zaposlene in šolajoče. Tudi dejavnosti civilno-družbenih organizacij so se preselile na splet. Občni zbori raznih društev so se odvijali pred zasloni.

Tudi mene so v ta namen naučili priklopiti se na Zoom. Ni bilo lahko. Vsa čast osebi na drugi strani telefona, ki me je kar se da potrpežljivo vodila od koraka do koraka. In ob določeni uri sem sedla pred zaslon.

Občni zbori imajo zelo utečen dnevni red, ki je bolj ali manj dolgočasen. Poslušati je treba poročila za nazaj in načrte za naprej, glasovati, da si ZA. Se zahvaliti tistim, ki so opravili večino dela.

Ko je bil občni zbor končan, sem zavzdihnila: Ubogi otroci, ubogi šolarji na vseh ravneh! Le kako zdržijo vse tiste ure, ko so s šolo in učitelji povezani le prek zaslonov. Koliko pridejo sami do besede? Koliko lahko sprašujejo, dejavno sodelujejo …?

Tereza Žerdin

Odgovor sem dobila od nekega očeta. Hči je bila v sobi sama, zvočnik je bil vključen, slišalo se je učiteljico … pa je oče prav tiho odprl vrata in poškilil v sobo. Hči je pod odejo mirno dremala.

Sama sem imela različne informacije o pouku na daljavo. Najboljša je recimo ta, da je bil otrok ves čas »navzoč pri pouku«, da ni potreboval pomoči staršev, da je vestno izpolnjeval vse naloge, od pisnih do učenja in telesnih vaj.

Med zelo dobre izkušnje sodi tudi ta, da se je z otrokom vred veliko naučila vsa njegova družina, vključno z babico, ki je del skupnega gospodinjstva.

Nihče od njih ni bil pred koronačasom vešč dela z računalnikom, a so se skupaj z otrokom usposabljali vsi. Tudi ta otrok je bil vselej pravočasno pred zaslonom, delal je naloge, se učil, naloge pošiljal učiteljem, dobil popravljene nazaj in delal poprave. Tudi telovadbo se je šel, na primer tako, da je on tekel, babica pa se je zraven peljala s kolesom, merila čas in dolžino tekaške proge.

Več je bilo slabih izkušenj, nekateri so nad šolo dvignili roke. Nikogar niso imeli, da bi jim pomagal, in tudi sami so izgubili voljo in stik s šolo in zahtevami. A so tudi taki, ki jim spretnosti ne manjka, a za učenje že znajo poiskati bližnjice.

Če sem bila pred svojo prvo Zoom izkušnjo še za silo naklonjena poučevanju na daljavo, ker se mi je zdelo, da žal ni boljše možnosti, sem po njej mnenja, da je vse boljše kot pa Zoom ali druge različice poučevanja na daljavo.

Skušala sem se vživeti v njihov pouk, a na koncu strnila le v dva ukaza: poslušaj – ubogaj, poslušaj – ubogaj. Vem, učitelji so se na vso moč trudili, da bi učence privabili v sodelovanje, bili ustvarjalni, a tudi njih je ta način šolanja dodobra izmučil.

Res je, otroci so trpežni, so prilagodljivi, se poberejo tudi po slabih izkušnjah, tudi učitelji so pokazali, da so trpežni, a menim, da ne bi smeli prav nič več preizkušati njihove vzdržljivosti.