TerezaMinistrica Simona Kustec je z rezultati nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) pri šestošolcih in devetošolcih zadovoljna.
Učenci so bili pri preverjanju znanja iz angleškega jezika letos boljši kot v letu 2015, slabši pri matematiki, biologiji, zgodovini in športni vzgoji, pri slovenščini nekje v sredini. Izide preverjanja bodo dali še pod drobnogled in tako dobili tudi delno oceno »pouka na daljavo«.
Po rezultatih sodeč bi lahko rekli, da so učitelji angleščine precej boljši pedagogi kot učitelji zgodovine, saj so učenci v povprečju pri angleščini boljši za skoraj dvajset odstotnih točk.
Občudujem spretnost mladih pri sporazumevanju v angleščini. Sama menim, da imata pri tem, vsaj pri večini, zasluge predvsem popularna glasba in sodobna komunikacijska tehnologija. V premožnejših družinah lahko ponudijo še kaj drugega.
Otroci angleščino usvajajo skoraj mimogrede, vsaj tisti, ki se dovolj zanimajo za glasbo in digitalno tehnologijo. Učiteljem angleščine za dobre rezultate preverjanja znanja ne bi pripisovala večjih zaslug kot drugim učiteljem.
Se pa ob tujih jezikih vselej vprašam, zakaj smo morali tako zviška odriniti na stranski tir srbohrvaščino. Mladi ne poznajo niti najosnovnejših besed, ki jih na hrvaškem morju slišijo od domačinov. Med seboj se sporazumevajo v angleščini. Pa bi bili lahko z majhnim trudom bogatejši za še en tuji jezik.
Razmišljam o razlogih, ki so izvrgli srbohrvaščino iz slovenskih učnih programov. Je bila to vzvišenost nad Balkanom, slovenska domišljavost, neke vrste lustracija, maščevanje nad jezikom, ki ni kriv, da se je v Jugoslaviji dogajalo, kar se je.
Žal mi je za mlade, ki ne morejo poslušati sočnega jezika v hrvaških ali srbskih filmih, dramah in komedijah, brati njihovih piscev v originalu, poslušati njihovih pevcev in jih razumeti. Zviška gledamo na Balkan. Gre morda za balkansko navado ali pa preprosto za nekulturo. A pri tem nikakor ne mislim na kulturnike.
Kaj pa se dogaja z zgodovino in športno vzgojo, ki sta na negativni strani lestvice?
Sploh pa se sprašujem, kaj počne športna vzgoja pri preverjanju znanja. Zame je šport predvsem spretnost, ki je nekaterim dana, drugi pa jo pridobivajo z vajami. S športno vzgojo naj bi prispevali k zdravemu načinu življenja. Z vadbo, z gibanjem, ne pa z besedami, z odgovori na vprašanja. Na osnovnošolski ravni se mi pač ne zdi smiselno pisati testa iz športne vzgoje.
O zgodovini se veliko prepiramo. Vsi bi jo radi prikrojevali tako, da bi naši predniki v njej izpadli junaki. O nečednostih bi molčali in dejanja opravičevali. Otrok, ki količkaj sledi dogodkom, pogovorom, javnim sporočilom, je zmeden. Ne ve, komu naj kaj verjame. Doma sliši eno plat iste zgodbe, v šoli ali pri sosedih drugo.
Sicer pa je zanimanje za zgodovino enako specifično kot veselje do matematike ali pa ene od vrst umetnosti. Težko si predstavljam, kako je potekalo poučevanje zgodovine pred zasloni. Zase vem, da pri razlagi ne bi dolgo vzdržala. Moje telo bi lahko sedelo pred računalnikom, misli pa bi hitro odplavale.
Kaj pa slovenščina? Učenci so se pri maternem jeziku odrezali precej slabše kot pri tujem jeziku. Bi morda morali razmisliti o merilih za ocenjevanje, morda o tem, da jih hočemo že v osnovni šoli naučiti vsega preveč in naenkrat?
Zares ni logično, da učenci materni jezik obvladajo slabše od tujega.
Maja
MVI
