Kako se deklica uči biti mama

Če bi starši natančno opazovali svoje otroke, bi v njihovih igrah lahko uzrli sebe. 

Zaljubljenost v otroka jim to pogosto preprečuje, zato otrokovega sporočila ne prepoznajo ali pa v otrokovem posnemanju vidijo svojo podobo pozitivno, medtem ko jo kritičen opazovalec vidi drugače.

Lidija gre letos prvič v šolo. Ima nekaj let starejšo sestrico, ki jo zanimajo povsem drugačne stvari, kot pa je igranje s predšolskim otrokom. Lidija se tako doma igra večinoma sama. Zna se igrati. Njene punčke so njeni otroci, ona je njihova mama.

Včasih je ona zdravnica, lutke pa bolniki. Potem je lahko trgovka ali pa vzgojiteljica. Zna biti vse tisto, kar v svojem otroškem svetu srečuje in opazuje. Nekatere osebe so zanjo privlačnejše, zato se v njihove vloge vživi pogosteje.  

Kadar pride na obisk babica, se igrata skupaj. Babica prevzame zdaj eno, zdaj drugo vlogo. Včasih je babica zdravnica in Lidija bolan otrok, potem je zdravnica Lidija, pa babico boli to ali ono.

Včasih je babica otrok, ki se mora kaj naučiti, drugič je babica vzgojiteljica ali učiteljica. Naslednjič je babica mamica, ki pelje svojega otroka v vozičku na sprehod, Lidija pa je tudi mamica z dojenčkom v vozičku. Sprehajata se po dnevni sobi, ki se v Lidijini domišljiji spremeni v park. Tako po parku dve mamici sprehajata vsaka svojega dojenčka.

Nenadoma med »sprehodom« steče Lidija k svoji zakladnici igrač. Med njimi je tudi star mobilni telefon, ki ga vzame v roke in se spet spremeni v mamico, ki pelje dojenčka na sprehod. Med sprehodom se pogovarja po telefonu. Sede na klopco in se še naprej pogovarja s »prijateljico« po telefonu.

Lidija posnema vedenje odraslih. Dobro zna opazovati in verjetno misli, da je tako, kot se vedejo odrasli, prav. In da tako mora biti. Mamica, ki pelje dojenčka na sprehod, mora telefonirati.

Tako to je. Tako to delajo mamice. Začuda se Lidija ni še nikoli igrala tako, da bi na namišljenem sprehodu sedla na namišljeno klopco, vzela knjigo in se delala, da bere.

Ali to pomeni, da mlade mamice na sprehodih nikoli ne berejo?