ČasorisVsako leto v projektu beležimo povečano število priseljenk, ki se udeležijo učenja slovenščine kot tujega jezika. Povabimo jih bodisi preko otrok ali po pošti.
Če je mogoče, vabilo prevedemo tudi v njihov jezik, da je prenos informacij res uspešen. V vabilu ne pozabimo navesti informacij o pričetku tečaja, dnevih izvajanja, kraju in morebitnih potrebščinah. Dobra praksa so tečaji v času odsotnosti otrok.
To pomeni, da udeleženke povabimo zjutraj, ko svoje otroke pospremijo v šolo, same pa obiščejo svoj razred, ali pa v času podaljšanega bivanja, preden gredo otroci domov.
Izvajalci poleg poučevanja slovenščine v program vključimo tudi predstavitev slovenske kulture, običajev in aktualnih novic, obenem pa se zavedamo, da našo kulturo lahko bogatita dvosmerna komunikacija in interes.
Če se vedemo, kot da je pomembna le predstavitev naše kulture, jih s tem obravnavamo kot turiste, ki so tukaj na bežnem obisku. Tako jim sporočamo, da niso polnovredni člani naše družbe in jim ne dajemo priložnosti za vključitev.
S »pritiski« vključevanja v novo družbo se v praksi najpogosteje srečujejo priseljene mame. Ker navadno one skrbijo za otroke, njihovo šolanje, obisk zdravnikov in nakupovanje, imajo več stika z družbo kakor očetje. Vendar pa učinkovite politične, psihološke in sociokulturne vključitve brez ekonomske vključitve ni. Izobraževanje je seveda predpogoj za vse ostale vrste inkluzije.
Prvi cilj je uporabna slovenščina
Učenje slovenščine za starše otrok priseljencev – šola za mame je aktivnost, ki je prvi pogoj k celoviti vključenosti. Zahteva vse prej kot klasično poučevanje slovenščine kot tujega jezika.
Ves čas moramo upoštevati, da je učenje novega jezika proces. Izvajalci se vprašamo, kaj je tista stvar, ki mame spodbudi k učenju slovenščine, in kaj je tista, da bo zanimanje zanj ostalo.
Na začetku so besedišče in teme prilagojene osnovnim potrebam. Naš prvi cilj je uporabna slovenščina, kar v praksi pomeni, da jih pripravimo za samostojen obisk zdravnika, pediatra, učiteljev in podobno. Ponudimo jim enostavne sporazumevalne vzorce, nato pa jih spodbujamo, da te uporabijo v praksi.
Ko se na tečaju denimo učimo besedišče in sporazumevalne vzorce na temo hrane in nakupovanja, opravimo še skupen obisk trgovine, kjer udeleženke spodbujamo h komunikaciji s prodajalci. Kadar je to nemogoče, pri tečaju naredimo igro vlog.
Prav tako je aktivnost Šola za mame pomembna priložnost za njihovo medsebojno povezovanje, za krepitev podpornega okolja in socialne mreže ter za spodbujanje k vključevanju v širše okolje.
***
Sanja Antolič je multiplikatorka projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja« na Osnovni šoli Leskovec pri Krškem.
Prispevek je nastal v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
Tereza
MVI
