Kako otrokom in mladim pomagati, da (p)ostanejo odprti za raznolikost?

Da smo ljudje v družbi raznoliki, je dejstvo.

Razlikujemo se po zunanjem videzu, spolu, starosti, etnični identiteti, interesih, močnih področjih, temperamentu, značaju, prepričanjih in še bi lahko naštevali.

Da bi lahko oblikovali dobre medosebne odnose, se naučili timskega dela, izkoristili svoje potenciale in razvijali svoje talente, je pomembno, da otroke in mlade usmerimo in spodbujamo, da raznolikost doživljajo kot prednost.

Bodimo dober model.

Prvi korak je, da se zavedamo svojih stereotipov in predsodkov ter tega, na kakšne načine jih izražamo. Drugi korak je, da jih poskušamo preseči. Otroci in mladi so dobri opazovalci. Niso pozorni le takrat, ko govorimo o spoštovanju raznolikosti in enakovrednosti vseh ljudi, ampak tudi takrat, ko se morda komu od njih namerno izognemo, ga ignoriramo, ko smo v zadregi in ne vemo, kaj bi naredili, pa tudi takrat, ko se obnašamo vzvišeno, govorimo o nas in o onih drugih, ko komentiramo, češ: »Tale je pa malo poseben.«, »Tale je čuden.«, »Tale je ubog, se mi smili.«, »Ti so pa še malo za časom.« Otroci relativno hitro ugotovijo, da se tako obnašamo le do določenih skupin in obstaja verjetnost, da bodo sami počeli podobno.

Pri otrocih in mladih spodbujajmo dobro samopodobo, samozaupanje in empatijo.

Pomagajmo jim, da bodo imeli pozitiven odnos do sebe in zaupali v svoje sposobnosti. To se namreč povezuje z zaupanjem drugim in s pozitivnim odnosom do sveta. O pomoči mladim pri oblikovanju pozitivne, realne samopodobe in zaupanja vase smo že pisali v prispevku Kako govoriti o dobri samopodobi in kako krepiti samozaupanje?

Empatija pomeni biti sposoben zavzeti perspektivo drugega in si predstavljati, kako se počuti, o čem razmišlja, kakšne so njegove potrebe. Spodaj je navedenih nekaj ravnanj, s katerimi pri otrocih spodbujamo empatijo.

• Bodimo spoštljivi do čustev, ki jih otrok izraža in jih ne podcenjujemo, npr: »Kaj bo pa tebe strah?«, »Ne cmeri se, to ni nič hudega.«, »Ko se jokaš, nisi priden/pridna«.
• Vsakodnevno uporabljamo besede za čustva, ki jih doživljamo mi, ljudje v naši okolici in otrok. Tako se bo otrok naučil poimenovati to, kar čuti sam in razumeti, kako se v določenih situacijah počutijo drugi.
• Z otroki se pogovarjajmo o tem, kdaj oziroma v katerih situacijah najpogosteje doživljamo določena čustva, kakšne misli se takrat pojavljajo pri nas, kako odreagira naše telo. Pri tem si lahko pomagamo z igro vlog, s knjigami in slikanicami ter z risankami, s filmi, otrokom damo možnost, da narišejo, kako se počutijo, prikažejo čustva z gibanjem ipd.
• Pomembno je, da se otroci naučijo razlikovati med doživljanjem čustev in obnašanjem ter da jim pomagamo pri učenju strategij za uravnavanje čustev in obvladovanje vedenja.
• Otroka spodbudimo, da zavzame perspektive drugega in se vpraša, kako bi se počutil, kaj bi si želel, če bi se mu zgodilo nekaj, kar se je zgodilo nekomu drugemu. To vprašanje je posebej pomembno v primeru ravnanj kot je vrstniško nasilje. To tematiko obravnava prispevek Kako govoriti o empatiji in kako prepoznati znake nasilja?

Odgovarjajmo na vprašanja otrok in mladih ter jim ponudimo točne informacije.

»Zakaj ta stric nima noge?«, »Zakaj ta teta čudno govori?«, »Zakaj ima ta otrok rjavo kožo?« Otroci in mladi so pogosto radovedni in vprašajo tudi kaj, kar nas preseneti, spravi v zadrego. Beseda »čuden« pogosto pomeni »drugačen od tega, kar poznam«. Pomembno je, da otrokom ne podajamo posplošenih, neresničnih, stereotipnih odgovorov, ampak informacije, ki so točne. Če odgovora ne vemo, vprašanja ne ignorirajmo, ampak odgovor skupaj poiščimo v knjigah, na spletu. Pogovarjajmo se tudi o napačnih, posplošenih prepričanjih o ljudeh, ki jih zaznamo v medijih oziroma jih otroci in mladi slišijo v družbi, od prijateljev, znancev, sorodnikov. Razložimo, kako ugotoviti, da so nekatera prepričanja napačna in se pogovarjamo o njihovih posledicah. Osredotočimo se lahko tudi na lažne novice. Ogledate si lahko posnetek pogovora o njih z dr. Sonjo  Merljak Zdovc in preberete prispevek o lažnih novicah, namenjen otrokom in mladim.

Raznolikost je zanimiva. 

• Če je mogoče, potujmo, z otroki in mladimi obiskujmo muzeje, se ob globusu, slikah in dokumentarnih filmih pogovarjajmo o značilnostih držav in ljudi po svetu. Raziščemo lahko, katere znane osebe (npr. s področja športa, glasbe, umetnosti, znanosti) so se rodile in delale v teh državah.
• Obiskujmo medkulturne prireditve in delavnice, ki so lahko priložnost za spoznavanje vrstnikov, ki izhajajo iz različnih kulturnih okolij in širjenje socialne mreže.
• Skupaj poslušajmo glasbo v različnih jezikih, se naučimo različnih plesov, iger, poskusimo hrano, ki je značilna za določeno kulturo.
• Z otroki in mladimi se pogovarjamo o priseljevanju in o tem, kako je, ko pridemo v novo okolje, kjer po možnosti govorijo jezik, ki ga še ne obvladamo ali pa nam je povsem tuj. Še pristnejša izkušnja je pogovor v živo z osebo, ki se je preselila v takšno okolje. Ogledamo si lahko katero od Zgodb otrok svetain se obenem naučimo nekaj osnovnih izrazov v maternih jezikih otrok na posnetkih ter spoznamo zanimivosti o državah, iz katerih so se preselili.
• Zanimiva izkušnja, ki pripomore k lažjemu zavzemanju perspektive otroka priseljenca v novem okolju, je tudi ogled kratkega posnetka ali risanke v tujem jeziku brez podnapisov (npr. Smrkcev v kitajščini), ki mu sledi ogled istega posnetka v slovenščini. To je tudi priložnost, da se z otroki pogovarjamo o pomenu nebesednega sporazumevanja (s pomočjo obrazne mimike, kretenj, značilnosti glasu, sklepanja iz konteksta).
• Izhodišče za pogovor o stereotipih in predsodkih o priseljencih je lahko tudi branje  slikanic in knjig ter ogled filmov ter risank na to temo.

Pogovarjajmo se tudi o podobnostih med ljudmi.

Pri tem ne ostanimo le pri bioloških značilnostih, ampak poudarimo, da ima vsak med nami različne osebnostne moči, področja, na katerih je dober, da  se vsak lahko kdaj zmoti, da imamo podobne potrebe: po ljubezni, spoštovanju, tem, da se počutimo varne, da smo uspešni in da napredujemo.

In za konec afriški pregovor: »Če želiš iti hitro, pojdi sam. Če želiš priti daleč, pojdi v skupini.«

Viri

Vsebina je deloma povzeta po: Cullins, A. (2019). 7 Key Steps to Raising Inclusive Kids. Dostopno na 

Vižintin, M. A. (2013). Vključevanje otrok priseljencev prve generacije in medkulturni dialog v slovenski osnovni šoli. Doktorska disertacija.

***

Psihologinja Mateja Dolinar je sodelavka ISA instituta.