Planiški dnevi so mimo.
Tudi dnevi, ko smo Slovenci dihali enotno, so mimo. Solze na licih ali vsaj v očeh so se posušile.
Nič več ne stiskamo pesti, ne trepečemo zaradi strahu, da bi se komu od skakalcev zgodilo kaj hudega.
A vsak dan lahko še vedno gledamo na televizijskih zaslonih Petra Prevca, ki se ganjen poslavlja in zahvaljuje športnim navdušencem.
Ob tem enkratnem dogodku so se mnogi spraševali, kako je Petrovim staršem uspelo vzgojiti takšne otroke, kot jih imajo. Navdušeni, delovni, disciplinirani, usmerjeni k cilju in obvladovanju vseh naporov. Pri vsem tem so ostali skromni. Takšni, da ljudem sežejo do srca.
Čeprav znamo biti Slovenci precej zavistni, se mi zdi, da tokrat zavisti ni bilo.
Petrovim staršem se kljub ponosu morda zdi, da niso počeli nič posebnega. Da je vzgoja tekla, kot pač mora teči, vzgajati otroke v delavnosti, disciplini, spoštovanju, v pozitivnih vrednotah.
Tudi drugi starši prisegajo na enake vrednote, a se velikokrat vse skupaj »sfiži«.
Ne vem, ali so imeli Petrovi starši s svojimi otroki kakšne posebne načrte? Mnogi starši jih imajo. Recimo, da bi otrok dosegel tisto, česar oče ali mati ali oba skupaj nista.

Lahko se ta želja navezuje na šolski uspeh ali dejavnosti, kot so šport ali umetnost. Pri tem so si otrokove želje in načrti staršev pogosto v navzkrižju.
Ne le načrti in želje, tudi stvarne možnosti in zmožnosti so lahko v nasprotju z načrti. Nekateri starši so postavljeni na realna tla že ob otrokovem rojstvu.
Lahko se rodi otrok, ki ga niso pričakovali, z boleznijo, z motnjo v razvoju, s telesno ali čutno okvaro.
Slej ali prej se morajo posloviti od načrtov in želja zanj ter sprejeti dejansko stanje. Toda otroka imajo vseeno radi; za večino lahko trdimo tako. Obstajajo starši, ki tega ne prenesejo, in ga zapustijo.
Za večino staršev je izjemno pomemben otrokov šolski uspeh. To jih v lastnih očeh določa kot dobre in uspešne starše.
Če v šoli ni dovolj dober, mu prepovedo udejstvovanje v stvareh, ki ga veselijo, pri katerih se sam čuti izpolnjenega, uspešnega.
Kaznujejo ga s prepovedjo dejavnosti, na kateri gradi svojo pozitivno samopodobo, samospoštovanje, samozavest.

Morda jim ni prišlo na misel, da so lahko hvaležni za to, da imajo zdravega otroka, ker se jim to zdi samoumevno.
Biti zdrav pomeni tako telesno kot duševno, čustveno stabilno, z značajskimi lastnostmi, ki človeku omogočajo dobro sobivanje z drugimi.
Ni slučaj, da je Ema Oblak, dopisovalka Časorisa, vzbudila pozornost s svojim pisanjem o pomenu duševnega zdravja, ki ga je postavila vizavi maturi.
Le redki starši se zavedajo, da je duševno zdravje otroka pomembnejše od maturitetnega dosežka. Duševno zdravje mu omogoča vključitev v delo in družbo. Zlati ali celo diamantni izid mature tega ne zagotavlja.