Časoris
Za družino Prevc je bil prejšnji vikend v Planici sanjski: Peter je končal kariero s posamično zmago, na zadnji tekmi sezone je bil Domen drugi, Nika pa je bila tretja, a je osvojila veliki kristalni globus. Foto: Anže Malovrh/STA https://servis.sta.si/fotoservis/1325150
Za družino Prevc je bil prejšnji vikend v Planici sanjski: Peter je končal kariero s posamično zmago, na zadnji tekmi sezone je bil Domen drugi, Nika pa je bila tretja, a je osvojila veliki kristalni globus. Foto: Anže Malovrh/STA https://servis.sta.si/fotoservis/1325150

Kako je staršem Prevc uspelo vzgojiti takšne otroke?

Planiški dnevi so mimo.

Tudi dnevi, ko smo Slovenci dihali enotno, so mimo. Solze na licih ali vsaj v očeh so se posušile.

Nič več ne stiskamo pesti, ne trepečemo zaradi strahu, da bi se komu od skakalcev zgodilo kaj hudega.

A vsak dan lahko še vedno gledamo na televizijskih zaslonih Petra Prevca, ki se ganjen poslavlja in zahvaljuje športnim navdušencem.

Čeprav znamo biti Slovenci precej zavistni, se mi zdi, da tokrat zavisti ni bilo.

Petrovim staršem se kljub ponosu morda zdi, da niso počeli nič posebnega. Da je vzgoja tekla, kot pač mora teči, vzgajati otroke v delavnosti, disciplini, spoštovanju, v pozitivnih vrednotah.

Tudi drugi starši prisegajo na enake vrednote, a se velikokrat vse skupaj »sfiži«.

Ne vem, ali so imeli Petrovi starši s svojimi otroki kakšne posebne načrte? Mnogi starši jih imajo. Recimo, da bi otrok dosegel tisto, česar oče ali mati ali oba skupaj nista.

Peter Prevc v Planici marca 2019. Foto: Anže Malovrh/STA
Foto: Anže Malovrh/STA

Lahko se ta želja navezuje na šolski uspeh ali dejavnosti, kot so šport ali umetnost. Pri tem so si otrokove želje in načrti staršev pogosto v navzkrižju.

Ne le načrti in želje, tudi stvarne možnosti in zmožnosti so lahko v nasprotju z načrti. Nekateri starši so postavljeni na realna tla že ob otrokovem rojstvu.

Lahko se rodi otrok, ki ga niso pričakovali, z boleznijo, z motnjo v razvoju, s telesno ali čutno okvaro.

Slej ali prej se morajo posloviti od načrtov in želja zanj ter sprejeti dejansko stanje. Toda otroka imajo vseeno radi; za večino lahko trdimo tako. Obstajajo starši, ki tega ne prenesejo, in ga zapustijo.

Če v šoli ni dovolj dober, mu prepovedo udejstvovanje v stvareh, ki ga veselijo, pri katerih se sam čuti izpolnjenega, uspešnega.

Kaznujejo ga s prepovedjo dejavnosti, na kateri gradi svojo pozitivno samopodobo, samospoštovanje, samozavest.

V zadnjih letih so na TOM telefonu opazili porast klicev na temo duševnega zdravja (depresije, samopoškodovanja, samomorilnega razmišljanja). S pojavom pametnih naprav in družbenih omrežij pa tudi povečanje spletnega nasilja, izsiljevanja z intimnimi posnetki in lažnih profilov. Vir: Adobe Stock
Vir: Adobe Stock

Morda jim ni prišlo na misel, da so lahko hvaležni za to, da imajo zdravega otroka, ker se jim to zdi samoumevno.

Biti zdrav pomeni tako telesno kot duševno, čustveno stabilno, z značajskimi lastnostmi, ki človeku omogočajo dobro sobivanje z drugimi.

Ni slučaj, da je Ema Oblak, dopisovalka Časorisa, vzbudila pozornost s svojim pisanjem o pomenu duševnega zdravja, ki ga je postavila vizavi maturi.

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.