SonjaOtroci vedo za smrt. Morda so videli povoženo muco ali jim je umrl kanarček. Lahko da so se zgodaj soočili z izgubo dedka ali babice. Ali pa so prizore smrti videli po televiziji.
Kljub temu je njihovo dojemanje smrti preprosto in omejeno ter polno napačnih razumevanj. Prav zato jim morajo o smrti govoriti odrasli, ki jih imajo radi.
Kako?
Smrt mu je treba pojasniti z besedami, ki jih razume. Mrtev mucek ne bo nikoli več jedel, hodil, predel.
Povejte, kako je bilo, ko ste vi izgubili nekoga bližnjega.
Morda so vprašanja o smrti za trenutek presahnila, a prej ali slej se bodo spet pojavila. Pogosto popolnoma nepričakovano. To predvsem pomeni, da bo še veliko priložnosti za pogovore in za to, kako bodo otroci dojemali kočljiva vprašanja in dileme. Morda pomembnejši od besed je zven glasu, ko se pogovarjamo o smrti. A paziti moramo, da jih ne zmedemo z besedami. Če rečemo, da je nekdo zaspal, ko je umrl, lahko nehote spodbudimo bojazen pred spanjem.
Otroci za razliko od odraslih ne vedo, da žalost mine. Bojijo se, da jih bo premagala in da bo vedno z njimi. Starši jim moramo tudi pomagati spoznati, da so lahko ljudje, ki so žalostni (denimo zaradi smrti bližnjega), obenem tudi veseli. In da ni s tem nič narobe.
Če si otroci želijo na pogreb, jim to omogočite, a se z njimi o tem tudi pogovorite. Občutek izključenosti je hujši od žalosti.
In potem je tu še vprašanje, ki se ga boji veliko staršev. »Mami, ati, bosta tudi vidva umrla?«
Takrat lahko povemo: »Upam, da bom še dolgo s tabo. In tudi ko me ne bo več, boš okoli sebe imela ljudi, ki te bodo imeli radi.«
Več namigov, kako z otroki govoriti o smrti, ponujajo tudi na spletni strani fundacije Fred Rogers.
Fred Rogers je bil kultni lik iz ameriške televizijske oddaje Soseska Gospoda Rogersa. V Sloveniji je bila podobna oddaja Radovedni taček.
Sandra
Romana
Nejc
