Kako govoriti o zdravem odnosu do spolnosti

Če bi morali našteti tri stvari, o katerih se je najtežje pogovarjati z otroki ali učenci, bi najbrž skoraj vsak izmed nas mednje uvrstil spolnost in pornografijo.

Hitro si lahko dopovemo, kako so otroci ali učenci še premladi za tovrstne teme; da jih te ne zanimajo; ali da se bodo v dobi lahke dostopnosti informacij že sami nekako informirali, ko bo čas za to.

Pa je res tako? Se otroci in mladi, ki so se tako rekoč rodili s pametnim telefonom v roki, znajdejo med vsebinami, ki skorajda prežijo nanje v vsakem kotičku spleta?

Časi, ko so mladi premišljeno načrtovali, kako priti do »tistih posebnih« kaset ali revij, ki so se skrivale pod posteljami in v zaklenjenih predalih, ali pa so nanje naključno naleteli med zbiranjem papirja, so minili.

Ameriške raziskave kažejo, da so fantje v povprečju stari 13, dekleta pa 14 let, ko prvič pridejo v stik s pornografijo. Pred 18. letom je pornografske vsebine na spletu videlo približno tri četrtine mladih, od teh je skoraj polovica deklet poročala, da jih niso gledala namenoma.

Podobno so ugotovili tudi britanski raziskovalci leta 2016; približno dve tretjini 15-letnikov sta poročali, da so že prišli v stik s pornografijo. Zaskrbljujoče je, da je samo polovica teh mladih pornografijo iskala namenoma.

Tisti mladi, ki pornografijo iščejo in gledajo prostovoljno, to počnejo ker:

• so radovedni;
• so spolno vzburjeni;
• se želijo informirati in izobraziti;
• se jim to zdi zabavno;
• želijo razviti veščine in samozavest;
• s tem kršijo pravila.

S tem v osnovi seveda ni nič narobe in gre za normalen in naraven pojav pri odraščanju. Namen tega prispevka ni demonizirati pornografijo kot tako, temveč poudariti nekatere vidike, s katerimi se srečujejo mladi danes, pa morda desetletje ali dve nazaj še niso bili tako aktualni.

Kako se lahko ribarjenje spremeni v drugačno vrsto pustolovščine?

Morda se na tej točki sprašujete, kako je možno, da se tolikšno število mladih s tovrstnimi vsebinami sreča po naključju.

Predstavljajte si, da želite svojemu prijatelju na YouTubu pokazati smešen video o ribarjenju (ang. fishing).

Pri pisanju naslova se zatipkate in pomotoma vnesete besedo »fisting« (ang. fist je dlan).

Prijatelja ste želeli razvedriti z nedolžnim posnetkom, a med zadetki boste našli nekaj zelo nepričakovanega.

Podobno se lahko vam in vašim otrokom zgodi pri pisanju priljubljenih oznak (#) na socialnem omrežju Instagram ali pri iskanju premikajočih se sličic (GIF).

Če ste denimo v pustnem času na Instragamu želeli dodati #pust, vam je ta med tipkanjem že pri #pus ponudil marsikatero ključno besedo, ki je morda niste želeli videti.

Nekatere strani in omrežja so sicer pri odstranjevanju eksplicitne vsebine bolj dosledne kot druge, vendar je smotrno predvidevati, da lahko prav vsakdo izmed nas naleti na kaj nepričakovanega.

Če nam je dovoljeno nekaj posploševanja, lahko na podlagi zgornjih študij ocenimo, da se približno ena tretjina vseh mladih s pornografskimi vsebinami (vsaj prvič) sreča nehote in ne da bi to želeli.

Mešani občutki, realistično doživljanje in učenje po modelu

V omenjeni britanski študiji so mladi poročali o občutkih radovednosti pa tudi šoka in zmedenosti ob prvem stiku s pornografijo.

Šok in zmedenost sta ob večkratnem stiku deloma izzvenela, saj so se na vsebine navadili in se od njih deloma čustveno oddaljili (predstavljajte si, kako po TV gledate zdravniške serije – prvič in drugič vas bližnji posnetek operacije še vznemiri, tretjič pa zraven že hladnokrvno jeste kosilo).

Kar 53 odstotkov fantov in 39 odstotkov deklet je pornografijo ocenilo kot realistično. Če so prizori vodovodarja, ki pride popravit pipo in ga na vhodu pričaka pomanjkljivo oblečena mladenka, pri odraslih predmet šale, po študijah sodeč, pri mladih ni tako.

Zgornji podatek nas pripelje tudi do bistva tega besedila: Kako se (bodisi želeni ali neželeni) stiki s pornografijo odražajo v vedenju mladih?

Spodbudno je, da si večina mladih videnega ne želi preizkusiti. V britanski raziskavi je zgolj petina 11- in 12-letnikov želela preizkusiti, kar so videli, a med 15- in 16-letniki je delež narasel skoraj do polovice.

Učenje po modelu žal deluje tudi v primeru pornografije (pa tudi raznih popularnih knjig in filmov), saj mladi v fokusnih skupinah poročajo, da so se iz gledanja teh vsebin naučili, da morajo biti moški v postelji dominantni in močni, izvajati morajo veliko akrobatskih manevrov, ženske pa naj bi se odzivale z glasnimi vzdihljaji in bile navdušene nad vsem, kar jim predlaga samozavestni moški.

Opazili so tudi, da ženskam v teh filmih niso privlačni moški, ki so izbrali nežnejše pristope, temveč tisti, ki so nastopili agresivno.

Ena izmed udeleženk fokusne skupine je poudarila, da se v preveč pozitivni luči prikazuje zmerjanje žensk, zaradi česar se mlajšim otrokom zdi, da tako pač mora biti.

Zanimiv je tudi podatek, da se je samo približno petini mladih v študiji ameriške Univerze v Indiani zdelo, da prikazan užitek ženskih igralk v pornografskih filmih ni resničen.

Agresivni prizori so načrtni

Bolj kot zgornji podatek pa nas mora ob upoštevanju sporočila mladih, da jim pornografija predstavlja enega izmed glavnih virov učenja o spolnosti, skrbeti izsledek študije, v kateri so ob pregledu več kot 6000 prizorov iz pornografskih filmov raziskovalci ugotovili, da jih približno ena tretjina prikazuje namerno agresivno vedenje (psihično ali fizično) proti eni izmed vključenih oseb. V 90 odstotkih primerov je bilo agresivno vedenje usmerjeno proti ženskam.

Raziskave kažejo, da spolno eksplicitne vsebine spodbujajo naslednja vedenja in prepričanja:

• nerealna prepričanja o spolni praksi in odnosih, nezmožnost razlikovanja med fantazijo in resničnostjo;
• obsedenost s spolnostjo;
• pozitivna prepričanja o priložnostnem seksu;
• prepričanja o tradicionalnih spolnih vlogah in videnje žensk kot spolnih objektov;
• slabo telesno samopodobo pri ženskah;
• slabo samopodobo glede spolne zmogljivosti pri moških;
• spolno nadlegovanje;
• vedenjske težave v šoli;
• slabšo socialno prilagojenost;
• simptome depresivnosti.

Študije pa niso enotne glede povezave med gledanjem spolno eksplicitnih vsebin in spolno aktivnostjo – nekatere kažejo, da gledanje aktivnost povečuje, druge pa te povezave niso odkrile.

Kaj lahko naredimo odrasli?

Kljub temu, da bi morda v tem trenutku otrokom uporabo spleta najraje prepovedali in jim odvzeli vse naprave, ki povezavo s spletom omogočajo, to zelo verjetno ne bi bila prava pot. Mladi imajo večinoma dovolj tehnološkega znanja, da zaobidejo razne filtre in omejitve, ki jih nastavimo, pa tudi možnosti, da te vsebine vidijo na napravah drugih.

Kot pri mnogih drugih temah in pasteh sodobnega življenja je tudi pri obravnavanju pornografije pomemben predvsem kakovosten in odprt pogovor z otrokom ali mladostnikom, ki jim bo pomagal razviti lastno kritično presojo vsebin, na katere bodo naleteli.

Nekaj idej za pogovor

Teme se lahko doma (predvsem pri starejših otrocih in mladostnikih) dotaknemo pri splošnih vprašanjih o tem, kako so moški in ženske prikazani v medijih (revijah, oglasih, filmih …):

• Ali se zdijo spoli ustrezno predstavljeni?
• Ali opazijo kakšne skupne značilnosti pri predstavljanju žensk, moških; jih pri tem kaj moti; jim je kaj všeč?

V šoli temo lahko načnemo pri pogovorih o zdravih odnosih med mladimi, o medijski pismenosti, o dojemanju resničnosti »photoshopiranih« fotografij in popolnih profilov na socialnih omrežjih z vprašanji:

• Se jim zdijo profili in prikazane vsebine resnične?
• Kaj menijo o osebah na fotografijah/videih – so vedno takšne ali pa morda igrajo neko vlogo?
• Zakaj bi temu lahko bilo tako?

Pogovor z mladostniki, ki se nanaša neposredno na pornografske vsebine oziroma strani s to vsebino, lahko vsebuje teme:

• Kako lahko razlikujemo med »pravim« spolnim odnosom in spolnim odnosom iz pornografskih filmov?
• Kakšna je po njihovem mnenju spolnost med partnerjema, ki imata zdrav odnos in se vzajemno spoštujeta?
• Kako pogosto je taka spolnost prikazana v medijih, v pornografskih filmih?
• Kako bi si sami želeli, da jih partner obravnava?
• Se jim zdi, da so odnosi tako prikazani v medijih?
• Se jim zdi, da so igralci v pornografskih filmih vizualno povprečni ljudje?

Mnoge igralke (pa tudi igralci) so prestale lepotne operacije. Tako kot v drugih jih tudi v pornografskih izbirajo glede na njihov videz in določene telesne značilnosti.

To je lahko izhodišče za razpravljanje o tem:

• Kako naj bi bile po njihovem mnenju videti osebe med spolnim odnosom;
• Ali se čutijo pod pritiskom, da bi se morali vesti na določen način, da se od njih pričakuje sledenje kakšni vlogi?

K razmišljanju o lastnih prepričanjih ter odnosu do spolnosti in pornografskih vsebin pa mlade lahko spodbudimo s sklopom vprašanj:

• Se jim zdi pornografija neškodljiva?
• Se jim zdi, da bi lahko škodila odnosu med partnerjema? Kako?
• Kako se lahko zaradi uporabe pornografije počuti eden izmed partnerjev?
• Kaj menijo o dostopnosti do pornografije?
• Kako lahko pornografija vpliva na tistega, ki jo gleda?
• Kakšno mnenje si lahko ustvarimo glede spolnosti na podlagi pornografije?
• Se zaradi pornografije lahko drugače vedemo v odnosih, v spolnosti? Kako?
• Se jim zdi pornografija dober vir informacij o spolnosti? Zakaj da/ne?
• Kaj jih je pri stiku s pornografijo (če so ga že imeli) presenetilo?

Pri mladih, ki so bili pornografskim vsebinam izpostavljeni nehote in ne da bi to želeli, preverimo, kako se počutijo. Če sami nismo prepričani o ustreznih korakih, lahko za tiste mlade, ki so morda v stiski, pomoč in podporo poiščemo pri šolski svetovalni službi, na Tom telefonu in podobno.

Pri pogovoru z mladimi je pomembno, da smo do vsebine nevtralni, da ne sodimo.

Ustvarimo varen prostor, v katerem nam bodo pripravljeni zaupati svoja vedenje in razmišljanja.

Povejmo jim, da je normalno in naravno, da jih vsebine, vezane na spolnost, zanimajo, hkrati pa poskušajmo poudariti pomembnost vira, iz katerega črpajo informacije.

Strani s pornografskimi vsebinami velikokrat ne predstavljajo čustveno in fizično varnih ter zdravih (spolnih) odnosov.

Nekateri viri so lahko bolj resnični kot drugi. Poiščimo knjige, filme ali spletne vire, iz katerih bi mladi lahko pridobili ustrezne informacije o temah, ki jih zanimajo.

Katarina Kocbek, psihologinja

***

Prispevek je nastal v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.

 

 

Uporabljeni viri

Chiara, S., Wolak, J. in Finkelhor, D (2008). »Rapid Communication: The Nature and Dynamics of Internet Pornography Exposure for Youth.« CyberPsychology and Behavior 11(6): 691–93.

Jones, M. (2018). What Teenagers Are Learning From Online Porn. New York Times Magazine, 7. 2. 2018. Zadnji dostop, 14. 3. 2018.

Martellozzo, E., Monaghan, A., Adler, J. R., Davidson, J, Leyva, R. and Horvath, M. A. H. (2016). »I wasn’t sure it was normal to watch it …« A quantitative and qualitative examination of the impact of online pornography on the values, attitudes, beliefs and behaviours of children and young people. London: Middlesex University, doi:10.6084/m9.figshare.3382393

Owen, E. in Owen, L. K. (2013). A guide to teaching about sexually explicit content online: The basics. Zadnji dostop, 14. 3. 2018: https://www.connectsafely.org/wp-content/uploads/Sexually-explicit-content-.pdf