Kako govoriti o strašljivih klovnih

Klovni so prijazni možiclji, ki otroke zabavajo v cirkusu ali na rojstnodnevnih zabavah.

A ljudje se počutimo nelagodno, če ne vidimo obrazov, zato nas klovni tudi plašijo.

Psihologi in kriminologi pojasnjujejo, da nas je strah, ker ne vidimo, kdo se skriva pod masko. Lahko bi bil kdorkoli.

Ne vemo niti, kako čuti, saj so prava občutja skrita za pretirano poslikano podobo.

Človeški prastrah pred pobarvanimi obrazi, ki enkrat nasmejejo, drugič plašijo, so najprej izkoristili pisatelji, kot je Stephen King in Johannes Mario Simmel.

Zdaj zabava številne najstnike, ki se jim zdi kul, da strašijo otroke.

Njihove potegavščine imajo lahko tudi nepremišljene posledice.

Panika, ki se zaradi klovnov, – ti strašijo že v mnogih državah, tudi pri nas – širi po vsem svetu, še ni povzročila resnih poškodb, čeprav so že poročali tudi o napadih na klovne.

Scott Bonn, profesor kriminologije in sociologije na Univerzi Drew, je za ameriško revijo Time dejal, da se bo potegavščina verjetno izpela. A lahko pride tudi do nevarnih situacij, še posebej če bo kdo – klovni ali njihovi napadalci – pod vplivom alkohola.

V državah, kjer je tradicija klovnov na otroških rojstnodnevnih zabavah močna, se poklicni klovni že bojijo za svoje življenje. »To ni več igra. Najstnikom se vse skupaj zdi zabavno, ampak jaz mislim, da je kruto. To je že svojevrstna bolezen,« je za Time dejal poklicni klovn Jordan Jones.

Kaj svetovati otrokom?

Nekaj nasvetov je pripravila policija v ameriški zvezni državi Oregon.

• Otroci naj vedo, da lahko rečejo ne. Tudi odraslim. Če jim odrasli grozijo, naj zbežijo.
• Otroci naj ne gredo nikamor z osebami, ki jih ne poznajo in ki jim ne zaupajo. Z neznancem naj ne gredo v avto, tudi če jih k temu sili. Iz avta je težko zbežati in za njim se sledi hitro zabrišejo. Obenem se je lažje upirati na ulici, kjer so še drugi mimoidoči, ki lahko priskočijo na pomoč.
• Če se počutijo ogrožene, naj glasno vpijejo in poiščejo pomoč drugih odraslih.
• Pokažite jim, kje se lahko varno igrajo, katere so varne poti v šolo in domov in kam se lahko zatečejo, če se znajdejo v težavah (denimo Varne točke Unicefa).
• Učite jih, naj bodo med hojo samozavestni in naj ne gledajo v tla ampak v oči.
• Neznancem naj ne dovolijo v osebni prostor. Pozorni naj bodo tudi, če jih neznane osebe ustavljajo in prosijo za nasvet, denimo kako naj pridejo nekam.
• Izogibajo naj se temnih ulic, pa tudi grmovja, v katerem bi se kdo lahko skrival.
• Bodite pozorni na to, kje so vaši otroci. Dogovorite se, da vas vedno vprašajo za dovoljenje, preden kam gredo.
• Otroci naj poznajo vašo telefonsko številko in če že uporabljajo telefon, naj ga imajo s seboj.
• Če morajo kam v temi, naj gredo s prijatelji ali z osebami, ki jim zaupajo. Večja skupina pomeni večjo varnost.
• Če potrebujejo pomoč, naj se obrnejo na odraslega, ki mu zaupajo: denimo učitelja, ravnatelja, policista, starše sošolcev, soseda in seveda na vas.
• Če menijo, da so v nevarnosti ali da jim nekdo sledi, naj pokličejo 113.