Kako govoriti o nasilju

Starši bi otroke radi obvarovali pred vsem hudim, kar se dogaja. A to ni vedno možno niti smiselno, ker otroci marsikaj vedo in izvedo.

Bolje je, da slabe novice otrokom na miren način sporočijo starši sami, kot da ti zanje izvedo na otroškem igrišču.

Zadrega se pojavi, ker ne vemo, kako tak zapleten pogovor začeti. Strokovnjaki svetujejo, da otrokom prisluhnemo in jim omogočimo, da povedo, kaj čutijo. Vprašamo jih, kaj so razumeli, in jim dopustimo, da sami vodijo pogovor: koliko želijo vedeti in o čem razmišljajo.

Pustimo jim, da zastavljajo vprašanja, in nanje poskusimo odgovoriti tako, da bodo razumeli. Ponuditi jim moramo tudi priložnost, da se vrnejo k temi, ko začutijo, da bi se radi o njej spet pogovarjali.

Otroci, denimo, vedo za smrt. Morda so videli povoženo muco ali jim je umrl kanarček. Lahko da so se zgodaj soočili z izgubo dedka ali babice. Ali pa so prizore smrti videli po televiziji.

Kljub temu je njihovo dojemanje smrti preprosto in omejeno ter polno napačnih razumevanj. Prav zato jim morajo o smrti – kot tudi o nasilju – govoriti odrasli, ki jih imajo radi.

Kako? Smrt in nasilje je treba pojasniti z besedami, ki jih razumejo. Mrtev mucek ne bo nikoli več jedel, hodil, predel. Nasilje boli. Če bomo mucka zgrabili za rep, bo zacvilil.

Razložiti jim moramo, da je nasilje še marsikaj drugega, ne le udarci in tepež. Nasilni smo tudi, kadar nekoga žalimo, ga zastrašujemo, mu grozimo, kadar ga izločimo iz družbe, se iz njega norčujemo …

Ob tem jih lahko tudi vprašamo:

• Se je kaj takega že kdaj zgodilo tebi?
• Si ti že kaj podobnega storil komu?
• Kako si se takrat počutil?

Pojasnimo, da so otroci, ki so žrtve nasilja, pogosto zelo prestrašeni, osamljeni, ne počutijo se dobro. Takšni otroci tudi prej posežejo po drogah ali alkoholu. Včasih celo storijo samomor.

Povedati moramo, da nobeno nasilje ni dopustno in da je že to, če mucka potegnejo za rep in zacvili, preveč nasilno dejanje.

Otroci vedo, da smo starši tisti, ki jih učimo, da ne smejo nikogar udariti ali kakorkoli drugače poškodovati ali prizadeti. To od nas pričakujejo.

Na koncu lahko dodamo, kaj naj naredijo – če so žrtev nasilja ali če so priča nasilnemu vedenju.

• Takoj naj povedo odrasli osebi, ki ji zaupašjo – staršem, učiteljici, teti, sosedi, svetovalni delavki.
• Izogibajo naj se samotnih krajev. Poskrbijo naj, da iz šole ne gredo sami.
• Pokličejo lahko na TOM telefon 116 111 ali na SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja 080 11 55
• Veliko informacij je tudi na spletu, na primer na strani projekta Nasilje je OUT, mi smo IN.
• Neprimerno vsebino lahko prijavijo na Safe.si