Kako govoriti o izzivu modrega kita

Otroci si že pripovedujejo o izzivu modrega kita.

Ta se širi po družabnih omrežjih in je lahko zelo škodljiv predvsem za tiste ranljive otroke, ki brez razmisleka sledijo navodilom in izzivom.

Te dobijo z neznanega naslova, tako da ne vedo, kdo jih postavlja.

Izziv ima 50 stopenj, za vsak dan eno. Sodelujoči dobivajo različne naloge. Te postajajo vedno bolj nevarne. Med njimi naj bi bile na primer gledanje grozljivk, zbujanje ponoči ob nenavadnih urah in pozivi, naj se sami poškodujejo, denimo tako, da se porežejo. Igra se sklene z naročilom, naj naredijo samomor.

Tudi če je to nemara le neslana šala, je bolje, da se pogovorimo z otroki, sicer bodo informacije iskali drugje.

To je še posebej pomembno, odkar iz šol prihajajo podatki, da so se otroci zaradi ali v imenu Izziva modrega kita prizadejali poškodbe.

Naloge v Izzivu modrega kita naj bi sprva določali administratorji v Rusiji. Že nekaj mesecev kasneje pa naj bi nove izzive začeli določati najstniki, ki vrstnike nagovorijo (potagajo) na Snapchatu in jim določijo na primer, da morajo med poukom zažgati papirček.

Uspešno opravljene izzive na tem omrežju tudi objavljajo.

Dobro se je pogovoriti, če opazimo:

• nenavadno skrivnostno vedenje, ki je povezano z računalnikom in družabnimi omrežji;
• da otrok nenadoma ugasne računalnik, ko stopimo v sobo, če uporablja filtre za zagotavljanje zasebnosti ali briše zgodovino brskanja.
• da neznanci stopajo v stik z otrokom doma ali v šoli, denimo da ga kličejo, mu pišejo ali puščajo darila.
• da so otroci izredno nezadovoljni, ker jim omejujemo dostop do interneta.
• nezanimanje za druge prijatelje in konjičke, v katerih je prej užival.
• umik od družinskih članov.
• neprimerne vsebine, še posebej če jih otrok skriva.

Otroci težko prosijo za pomoč, zato je pomembno, da smo odrasli pozorni na signale, ki razkrivajo, da je z njimi kaj narobe, na primer na nenadne vedenjske ali osebnostne spremembe ali izbruhe jeze, za katerimi se lahko skrivajo strahovi in depresija.

Kako se lotiti pogovora?

Za začetek je dobro, da izberemo primeren trenutek, ko so pripravljen na pogovor in ko imamo tudi mi čas zanj.

Prisluhnimo njihovim skrbem, izkušnjam in razmislekom.

Če jih je strah, prepoznamo in priznamo to čustvo. Če bi nad njim zamahnili z roko, bi se pogovor končal. Otroci bi težko razkrili, kaj jim leži na duši.

Potem jim pomagamo, da se naučijo reči ne. Tako se bodo lažje zoperstavili pritisku vrstnikov.

Nazadnje jim še povemo, da se nam lahko vedno zaupajo, če so v stiski. Občasno jih lahko vprašamo, kako jim gre, ko morajo prijateljem reči: »Ne, tega ne bom počel.«

Kako reči ne?

V britanski organizaciji Childline so pripravili napotke, kako otrokom pomagati, da se naučijo reči NE!

• Izrečejo naj ga odločno. Če se jim zdi, da nečesa ne želijo narediti, naj to povedo. Naučimo jih, da lahko sami izberejo in odločijo, kaj bodo počeli. Ni jim treba narediti ničesar, zaradi česar bi se počutili nelagodno ali pa bi to početje lahko bilo nevarno.
• Povejte jim, naj prijateljev ne obsojajo. Če jih ne bodo, bodo tudi oni verjetno spoštovali njihove odločitve.
• Družijo naj se s prijatelji, ki znajo reči ne. Za to, da se upreš prijateljem, sta potrebna samozavest in pogum. Bolje je, da so več časa s tistimi, ki prav tako ne želijo sodelovati pri neumnostih.
• Če jim je nelagodno početi, kar počnejo prijatelji, naj predlagajo, da počnejo kaj drugega.
• Pokličejo lahko na TOM telefon 116 111.

Na kaj je treba biti pozoren?

Pri Izzivu modrega kita naj bi administratorji nagovarjali ranljive otroke. Otroke lahko naučimo, naj postanejo pozorni na različne opozorilne znake. Če jih zaznajo, to morda pomeni, da jih želi nekdo zavesti. V takem primeru naj se obrnejo na odrasle, ki jim zaupajo.

Opozorilni znaki so:

• Odrasli jim naročijo, naj zanje naredijo, kar bi sami morali znati.
• Povedo jim nekaj, česar ne bi mogli izreči za mizo pri večerji.
• K njim pristopi neznanec z informacijami ali nenavadnimi željami.