MajaV prejšnjem članku je bilo govora o sledeh, ki jih puščamo, ne da bi se tega zavedali. Tokrat pa se bomo posvetili možnostim, ki jih imamo, da svojo sledljivost omejimo.
Kot rečeno, popolna »nevidnost«, če uporabljamo sodobne tehnologije, ni mogoča. A to ne more biti razlog, da bi se kar predali in prepustili vso svojo zasebnost korporacijam, ki tako našo brezbrižnost in nepoučenost zelo dobro unovčijo.
Vsi smo slišali za vseobsegajoči nadzor državne agencije Stasi v času NDR nad posamezniki. Ob tem pa verjetno ne razmišljamo, da smo z našo ljubeznijo do udobja, ki nam ga nudijo tehnologije, pristali na nadzor v obsegu, ki si ga Stasi nikoli ni mogel niti zamisliti, kaj šele privoščiti.
Večja zasebnost pa je možna tudi zdaj, a jo dosežemo le, če se tega aktivno lotimo. To je tudi razlog, da se mnogi raje niti ne ukvarjamo s tem vprašanjem. Na tem mestu bom naštela le načine, ki so brezplačni, dostopni prav vsakemu izmed nas in ne zahtevajo dodatnih znanj.
Začeli bomo z našim glavnim »nadzornikom«. To je seveda naš pametni telefon. Na njem tečejo različne aplikacije, ki jih uporabljamo ali pa tudi ne. Večina ljudi si v začetnem navdušenju nad novostmi naloži aplikacije, ki pa jih čez čas niti ne uporablja več. A to ne pomeni, da te aplikacije ne počnejo več tistega, kar je pravzaprav njihova osnovna namembnost. – Zelo verjetno je, da še naprej pridno beležijo in delijo naše aktivnosti, našo lokacijo in podobno.
Preverimo torej, katere aplikacije so aktivne na našem telefonu in katere naše aktivnosti beležijo in delijo. Vse aplikacije, ki jih ne uporabljamo, izbrišemo s telefona. Aplikacije, ki jih občasno rabimo, pa vključimo le takrat, ko jih potrebujemo.
Ko zaključimo s »čiščenjem« aplikacij, odpremo brskalnike na napravah, ki jih uporabljamo, in z iskalnikom, ki ga trenutno uporabljamo – to je verjetno Google – poiščemo in aktiviramo spodaj našteto.
Naslednji korak je lahko izbira brskalnika. Priporočljivo je, da izberete brskalnik, ki je bolj zasebnostno naravnan, kot je na primer Mozilla Firefox. Pri brskalnikih, ki so v lasti velikih korporacij, katerih glavni zaslužki temeljijo na zbiranju velikih količin podatkov o nas (t. i. »Big Data«), pač ne moremo pričakovati, da bodo skrbeli za našo zasebnost.
Potem je tu izbira iskalnika. Velika večina ljudi za vse svoje poizvedbe uporablja Google, ker se niti ne zaveda alternativ. Tu bi izpostavila dve možnosti, ki se meni osebno zdita v tem trenutku najboljši. Iskalnik StartPage se »postavi« med vaše iskalne poizvedbe in med iskalnik Google in vas anonimizira. Druga možnost pa je na primer iskalnik DuckDuckGo, ki je samostojen iskalnik.
Na spletnih straneh na nas čakajo kupi »sledilcev«, ki beležijo naše interakcije s stranjo, kam gremo naprej, katere vsebine nas zanimajo … Nekateri so nujno potrebni za delovanje strani, drugi pa pač ne. Na srečo lahko tudi mi prevzamemo nadzor nad sledilci in se sami odločamo, katerim izmed njih bomo dopustili, da nam »gledajo pod prste«. Tudi na tem področju je kar nekaj izbire, a jaz bi tu izpostavila dva – Ghostery in Privacy Badger.
Če uporabljamo aplikacije za komuniciranje na naših pametnih telefonih, je dobra izbira aplikacija Signal. Zanjo med drugim jamči dejstvo, da jo uporablja žvižgač Edward Snowden.
Verjetno se vsi zavedamo, da brezplačniška pošta (Gmail, YahooMail …) pravzaprav ni zares brezplačna. Neradi pa razmišljamo o tem, da jo pravzaprav plačujemo »v naturalijah« – s tem, da ji dopuščamo vpogled v naše »zasebno« dopisovanje. Tudi temu se lahko izognemo s tem, da izberemo manj invazivnega ponudnika pošte. Vsi evropski ponudniki so zavezani spoštovanju zakonodaje, ki varuje zasebnost komunikacij. Potem so tu tudi ponudniki, kot je ProtonMail, ki ponujajo brezplačno verzijo elektronske pošte brez vdiranja v zasebnost naše korespondence.
Družbena omrežja, ki jih uporabljamo, nam pravzaprav povedo, kaj počnejo z našimi objavami v svojih pogojih uporabe. Premislimo, kaj želimo deliti v teh omrežjih po tem, ko smo se s temi pogoji seznanili. Pogosto niti ne razmišljamo o tem, da je družbeno omrežje pravzaprav javni prostor. Vidnost svojih objav lahko sicer nekoliko zamejimo tudi s tem, da preverimo nastavitve zasebnosti v svojem profilu.
Kamere na računalnikih, tablicah in pametnih telefonih so možne tarče napada nepridipravov, poleg tega, da se je izkazalo, da jih tudi nekateri proizvajalci uporabljajo za »testiranje funkcionalnosti«. Nalepke ali nalepke z drsniki, ki jih namestimo čez oko kamere, bodo vsekakor enostaven korak k večji zasebnosti.
Dobro premislite, če kupujete povezane naprave IoT (Internet of Things oz. Internet stvari). To so na primer pametne televizije, hladilniki, opekači, sesalniki, postelje, ključavnice, ogrevalni sistemi, otroške igrače, »pametne« ure za otroke in za odrasle in pa seveda naprave, kot sta Siri in Alexa. Seznam je zelo dolg in skoraj vsak dan se še malo podaljša. Skupno pa jim je, da informacije o svojih aktivnostih posredujejo preko spleta in običajno tudi omogočajo neke vrste interakcijo preko spleta.
Če se odločite za nakup take naprave ali igrače, pred tem preverite, katere podatke zbira in deli, ali zbrane informacije posreduje drugim (t. i. third parties), kje se te informacije hranijo, in kako je poskrbljeno za varnost zbranih podatkov, ali je možen trajen izbris podatkov. Verjetno vam ne bi bilo vseeno, če bi na primer odkrili, da vaša nova postelja, ki se tako imenitno prilagaja vašim spalnim navadam, poleg tega vse informacije o vaših aktivnostih deli tudi s kupci tovrstnih informacij.
Vsi poznamo znameniti roman Georga Orwella 1984 in verjetno tudi Krasni novi svet Aldousa Huxleya. Oba romana opisujeta družbo popolnega nadzora, kakršne si gotovo nihče med nami ne želi. Ali pač?
Za vse, ki vas je ta tema začela zanimati, pa prilagam še dodatno branje.
Tereza
MVI
