Ne bom se trudila z definicijo, ker mislim, da ima sreča nešteto obrazov.
Enega od teh sem opazovala nekaj dni nazaj v dvorani Cankarjevega doma.
Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju je slavila šestdesetletnico delovanja.
Na odru so se zvrstili nastopajoči z vseh koncev Slovenije.
Odrasli fantje in dekleta, člani društev, uporabniki varstveno-delovnih centrov so plesali, peli, ploskali, poskakovali, se sprehajali po odru, se klanjali in uživali svojih pet minut slave.
Nastopati pred polno dvorano pač ni kar tako.
Tudi prizorček dveh zaljubljenih so odigrali.
Njuno ljubezensko zgodbo so s petjem in instrumenti dopolnili učitelji litijske osnovne šole. Če ne prej, so se ob tem nastopu večini gledalcev orosile oči.
Kaj je sreča za starše sinov in hčera, ki so se rodili s kromosomom preveč, utrpeli poškodbo ob rojstvu, imeli smolo, da se je njihov plod razvijal v napačno smer zaradi znanega ali neznanega razloga?
Upam si reči, da je njihova sreča, ko vidijo svoje otroke srečne.
Nikoli jih ne bodo spremljali na maturantski ples ali se ponašali z njihovim pomembnim nazivom. Lahko pa jih vidijo srečne, ko ponosno pokažejo tisto, kar zmorejo.
In bile so solze sreče, ko so videli, kako srečni so lahko njihovi odrasli otroci.
Te dni učenci in dijaki lovijo zadnje ocene. Stiskajo pesti v upanju, da jim bo uspelo, in trepetajo v strahu, da se lahko tudi kaj zalomi.
V odraslih družbah pogosto nanese pogovor na šolo.
Ljudje radi povedo, da so bili najboljši v razredu, večni odličnjaki, najboljši pri maturi, nagrajeni za posebne dosežke …
Toda potem se je nekaj zgodilo, zaradi česar niso nadaljevali študija, ga prekinili nekje na sredi ali celo tik pred koncem. V zavesti pa jim je ostalo, da so bili nekoč naj …
Dragi učenci, dijaki in študentje, ni treba, da ste naj, naj.
In oprostite dragi starši, če to od njih pričakujete in zahtevate.
Vaši otroci bodo lahko uspešni in srečni, četudi niso najboljši in četudi so »sami krivi«, da se jim je ponesrečilo.
Če pa se bodo znali po padcu pobrati, bo to več vredno, kot biti najboljši.
Biti najboljši verjetno ni zagotovilo za srečo.
Dvig po padcu pa je razlog za srečo in ponos.
