Kaj je osebna prožnost in kako naj jo mladi okrepijo?

V življenju doživimo tudi težke izkušnje. To se dogaja tudi otrokom in mladim. Med takšnimi izzivi so lahko težja bolezen, izguba bližnjih, nesreča, vrstniško nasilje, učne težave in spremembe, kot je selitev v novo okolje.

Osebna prožnost je odgovor na vprašanje, zakaj se nekateri otroci in odrasli med življenjskimi preizkušnjami različno odzovejo: bodisi v smeri osebnostne rasti, razvoja in krepitve osebnostne moči bodisi v smeri nazadovanja, obupa, tudi bolezni (Štirn, 2016).

Osebna prožnost je sposobnost, da v »kriznih časih« uporabimo svoje notranje in zunanje vire moči. Takrat se pozitivno prilagodimo ali obvladamo stisko, ki je posledica izkušenj, ter ponovno vzpostavimo osebnostno ravnovesje (Lee, Cheung in Kwong, 2012). Zaradi prožnosti lahko ohranimo zdravje, blagostanje in uspemo, ne glede na negativne okoliščine, s katerimi se ali smo se soočali.

Na osebnostno prožnost vpliva kompleksen preplet različnih dejavnikov, povezanih z lastnostmi osebe in lastnostmi okolja, v katerem deluje (Masten, 2015). Med njimi so zaupanje vase in sposobnost, da uravnavamo svoja čustva in vedenje.

Pomembno je tudi, da se učimo iz izkušenj ter se učimo reševati probleme, da smo vztrajni in imamo upanje ter občutek, da je življenje smiselno, da imamo izkušnje podpornih odnosov, v katerih se počutimo varno, sprejeto in spoštovano. Ne gre le za navezanost na družinske člane in prijatelje, ampak tudi za podporne odnose v šoli in širše v lokalni skupnosti.

Osebna prožnost ni sposobnost, ki jo nekdo ima ali nima, ampak sposobnost, ki jo lahko vsakdo razvija. Pri tem mu lahko pomagajo tudi drugi (PSYCOM, 2018): starši in učitelji.

Kako?

Otrokom in mladim pomagamo oblikovati pozitiven odnos do sebe in do drugih.

• Nudimo jim podporo in naklonjenost, ki ni pogojena z njihovo uspešnostjo na učnem ali katerem drugem področju (Sideroff, 2004). Pomembno sporočilo za otroke je, da so za nas (starše, učitelje, vzgojitelje) pomembni in jih sprejemamo, ne glede na to, ali so uspešni v šoli, pri športu, v umetnosti in drugod.
• Do njih imamo pozitivna, realna pričakovanja, opazimo njihova močna področja in jim nudimo sprotne povratne informacije o napredku.
• Ustvarimo okolje z jasnimi pravili, doslednimi mejami in nekaterimi rednimi aktivnostmi, ki jih otroci pričakujejo. Tako zagotavljamo predvidljivost, ki prispeva k večjemu občutku varnosti. Ko postavimo jasne meje, otrokom in mladim omogočamo, da se tudi sami učijo postavljati meje drugim, se postaviti zase, zagovarjati svoja stališča in izraziti svoje potrebe (Henderson, 2012, v Štirn, 2016).
• Nudimo jim podporo, tako da bodo vedeli, da se lahko zanesejo na nas. Smo iskreni. Naredimo, kar obljubimo, in ne obljubljamo stvari, ki jih ne moremo izpolniti.
• Probleme, ki bi jih zmogli razrešiti sami, ne razrešujemo namesto njih. Tako jim pokažemo, da verjamemo, da zmorejo.
• Ko se otroci vedejo neustrezno, kritiziramo to vedenje in ne otroka kot osebnosti. Tako mu sporočamo: »Ti si OK, tvoje vedenje pa ni, zato ga spremeni.«
• Smo model, kako vzpostavljamo in skrbimo za dobre medosebne odnose, kako rešujemo konflikte, kako si nudimo podporo in si pomagamo, kako se skupaj veselimo, igramo, si izrazimo naklonjenost.

Pomagamo jim, da se bodo zavedali svojih čustev in da jih bodo znali ustrezno izraziti.

• Izražamo interes za to, kako se otrok počuti, kaj ga skrbi. Pri tem smo spoštljivi in odprti za čustva, ki jih izraža.
• Z otroki se pogovarjamo o tem, kdaj doživljamo različna čustva, kakšne misli so povezane z njimi, kakšen je naš telesni odziv (lahko tudi preko iger vlog, risanja, prikazovanja čustev z gibanjem), in poimenujemo čustva, ki jih doživljamo sami, ter tista, ki jih opazimo pri drugih.
• Pojasnimo jim, da so vsa čustva (prijetna in neprijetna) koristna in pomembna, ter jih učimo razlikovanja med čustvi in obnašanjem – denimo jeza ni enako udariti nekoga.
• Pomagamo jim naučiti se in vaditi, kako se lahko umirijo in obvladajo svoje telo, svoje misli in vedenje, ko so razburjeni, jih je strah ali ko čutijo neko drugo močno čustvo. To lahko vadijo tudi z igrami vlog (kako ravnati pri konfliktu z drugo osebo, kaj narediti, ko jih je strah).

Pomagamo jim razviti in krepiti pozitivno naravnanost in sposobnost, da bodo znali in zmogli napake in negativne izkušnje »pustiti za seboj« in jih ne bodo ovirale pri njihovem delovanju.

Misli in prepričanja vplivajo na naša čustva, naše telesne odzive in obnašanje, zato je pomembno, da so čim bolj pozitivne, realne in koristne.

• Pomagamo jim, da se naučijo, kako preoblikovati negativne misli v realne, pozitivne (Sideroff, 2004). Pomagamo jim lahko z vprašanji: Kaj je dokaz za to (negativno) misel? Ali je kakšna drugačna razlaga? Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi? Kaj je najboljše, kar se lahko zgodi? Kaj je najbolj verjetno, da se zgodi? Kakšne so posledice, če verjameš tej misli? Kakšne so posledice, če spremeniš to misel?

Predstavljaj si, da bi se to dogajalo tvojemu prijatelju. Kaj bi mu svetoval? Kaj bi pa ti lahko storil drugače?

• Otrokom pomagamo prepoznati, nad katerimi stvarmi imajo lahko nadzor (Aguilar, 2017), denimo z vprašanji: lahko se svobodno odločiš, kaj lahko zdaj izbereš zase?
• Pomagamo jim, da se osredotočijo na pozitivno (Sideroff, 2004), denimo spodbudimo jih, da z nami delijo tri najprijetnejše stvari, ki so se jim zgodile čez dan.
• Zavedajmo se, da smo za otroke in mlade model tudi takrat, ko se soočamo z lastnimi napakami. Pretirana samokritičnost in cinizem (»Bravo! Ja, seveda, sem to pozabila, tipično.«) ne koristita nikomur (Sideroff, 2004).

Z otroki lahko delimo svoje izkušnje o tem, kaj smo storili potem, ko smo naredili napako – denimo kaj smo storili potem, ko smo dobili slabo oceno ali se z nekom sprli.

Pomagamo jim, da se bodo lažje prilagodili na spremembe (da bodo fleksibilnejši).

Spodbujamo jih, da bodo odprti do novosti in novih izzivov.

• Peljemo jih na koncert glasbe, ki jo redko poslušajo, spodbudimo jih, da poskusijo hrano, ki jo redko jedo.
• Spodbujamo jih k »zdravemu tveganju« (če jim ne uspe, ne bo hudih posledic), denimo da nastopijo na šolski prireditvi, ogovorijo novega sošolca, se zavzamejo za sošolca, ki ga zbadajo in podobno.
• Spodbujamo jih, da na probleme gledajo z več vidikov, denimo kako bi lahko še drugače zaključili zgodbo, še drugače rešili matematično nalogo. Spodbujamo jih, da zavzamejo perspektivo vseh, udeleženih v konfliktu.
• Pomagamo jim razviti in okrepiti spretnosti za reševanje problemov, denimo z vprašanji jih spodbudimo, da poiščejo različne ideje za rešitev problema in nato razmislijo o prednostih in slabostih vsake od njih ter se na koncu za eno odločijo, jo preizkusijo in nato razmislijo, kako je šlo in kaj bodo v podobni situaciji naredili prihodnjič.

Pomagamo jim, da bodo osredotočeni na tukaj in zdaj in v stiku s seboj ter z drugimi.

• Pomagamo jim najti dejavnosti, v katerih uživajo in jih sproščajo.
• Z otroki se pogovarjamo o stvareh, ki jih lahko naredijo, ko so pod stresom. Povemo jim lahko tudi o naših izkušnjah in o tem, kaj pomaga nam.
• V razredu lahko uvedemo minute za sprostitev, ki vključujejo vaje za gibanje in čuječnost.

Primer: Vdihni skozi nos, štej do štiri in izdihni skozi usta. Predstavljaj si, da so tvoje misli baloni, ki jih držiš na vrvici. Izpusti jih, da odidejo (Deininger, Kolic in Young, 2016).

Dobra novica je, da je prožnost pogosta v življenju otrok in odraslih. Povezana je z običajnimi viri moči in varovalnimi dejavniki. Ne gre torej za redek »pojav«, povezan z izjemnimi življenjskimi pogoji, talenti (Masten, 2015).

Razvoj prožnosti je bolj vprašanje orientacije kot določene intervence ali določenega programa.

Orientacija prožnosti je osredotočenost na moči, perspektivo pozitivne naravnanosti, optimizem, pozitivne potrditve in spodbude, razumevanje in sprejemanje v odnosih, vztrajnost. V odnosih z otroki jo lahko udejanjamo vsi odrasli (Higgins, 1994, v Henderson, Benard in Sharp-Light, 1999).

Otrok in mladih pred stresom in neprijetnimi izkušnjami ne moremo povsem obvarovati. Tudi če bi jih lahko, bi jim s tem verjetno naredili več škode kot koristi.

Pomagamo pa jim lahko, da krepijo svoje moči in naravnanost prožnosti, kar jim bo v pomoč pri soočanju z različnimi izzivi in preizkušnjami v življenju.

Viri

Aguilar, E. (2017). Supporting Kids Through Times of Change.

Deininger, A., Kolic, S. in Young, D. (2016). Calm Moments Cards.

Henderson, N., Benard, B., Sharp-Light, N. (1999). Resiliency In Action: Practical Ideas for Overcoming Risks and Building Strengths in Youth, Families, & Communities.

San Diego, CA: Resiliency In Action, Inc.

Lee, T. Y., Cheung, C. K., & Kwong, W. M. (2012). Resilience as a Positive Youth Development Construct: A Conceptual Review. The Scientific World Journal, 2012, 390450.

Masten A. S. (2015). Ordinary Magic. Resilience in Development. New York: The Guilford Press.

PSYCOM (2018). Resilience in Children: Strategies to Strengthen Your Kids. Dostopno s

Sideroff, S. (2004). Resilience: A Functional Approach to Stress. California Biofeedback, 20(1), 12–14.

Štirn, M. (2016). Moč prožnosti. Psihološki inkubator, 4 (8), 18–23.

***

Psihologinja Mateja Dolinar je sodelavka ISA Instituta.