TerezaSte morda že slišali za »šolo za štemarje«? V to šolo se namreč želi vpisati sedmošolec, ki je med krompirjevimi počitnicami navdušeno pomagal »mojstru za vse« pri prenovi stare kuhinje, pri električni in vodovodni napeljavi in pri manjših zidarskih delih.
S »štemanjem« je bilo treba odstraniti stare ploščice, v tla in steno izkopati kanale za cevi in žice, prinašati vodo, mešati cement s peskom in še druge take reči. Od jutra do poznega popoldneva je bil na razpolago mojstru, izvrševal je njegove ukaze in naročila, ga opazoval in posnemal pri »štemanju« in drugih opravilih.
In bil srečen. Do zdaj so imeli v njegovi izbiri prednost gasilci, zdaj pa namerava gasilsko kariero zamenjati s »štemarsko«. V šoli mu gre dobro, posebej ga zanima naravoslovje. Rad pa tudi modelari. In začel se je zanimati za »štemarsko šolo« …
Zanimive so te otroške poklicne želje. In zanimive so želje staršev. Nekateri dovolijo otrokom, da sanjajo in odsanjajo svoje želje, drugi jim že od rane mladosti dajejo vedeti, kaj od njih pričakujejo. Tako se deklice na primer vidijo kot zdravnice, ki bodo skrbele za zdravje drugih, nosile bodo bele halje, ljudje jih bodo spoštovali in spadale bodo med ugledne ljudi. No, morda bodo zdaj, ko večina ljudi le vidi, v kako stresnih okoliščinah delajo zdravniki v času novega koronavirusa, zamenjale svoje želje po beli halji, starši pa zanje izbrali kaj drugega.
A vsekakor mora biti tudi to drugo ugledno. Morda naj bi bila arhitektka ali znanstvenica za kar koli pač že. Ugled in spoštovanje, morda tudi denar so na vrhu vrednot. In seveda, otrok mora najprej v gimnazijo, pa če si to želi ali ne, če je za to sposoben ali ne. Pa četudi si želi početi v življenju povsem nekaj drugega in ima za to drugo tudi sposobnosti.
Kar nekaj fantkov sem poznala, ki so se v svoji prihodnosti videli kot smetarji, tisti, ki skočijo na stopnico počasi se premikajočega smetarskega avtomobila in se držijo le z eno roko, dokler se vozilo ne ustavi, oni pa skočijo do naslednjega smetnjaka in ga zvrnejo v keson.
Večina dečkov te sanje odsanja in začne sanjati druge sanje. In starši jim to dovolijo. Z ničimer ne nakazujejo, da imajo zanje drugačne načrte. Tudi pozneje jim dopuščajo, da sami izbirajo svojo pot.
Ali pa tudi ne. Usmerjajo jih. Usmerjajo v kaj uglednejšega, v kaj, kar se spodobi za družinski status, v nekaj, kar njim ni uspelo, ali v družinsko tradicijo.
Starši se včasih težko sprijaznijo, da njihov otrok nima nobenih »pravih« poklicnih ambicij. Da si morda želi čim prej osamosvojiti, zaposliti in delati. Četudi brez prave kariere. Oni pa bi mu bili pripravljeni stati ob strani, da bi si le izgradil spodobno kariero.
A slej ko prej dobijo izstavljen račun. Pokaže se, da prisila v nekaj ni bila dobra izbira. In potem so lahko zelo srečni, če se njihov otrok le najde v delu, ki mu je kos, pri katerem je zadovoljen, če že ne srečen.
Čim starejša postajam, tem pogosteje izrečem tiho željo: Da bi jim uspelo in da bi bili le zadovoljni, pa je povsem vseeno, pri kakšnem delu.
MVI
