Če sem konec preteklega leta končala z besedo srečno, bom v januarju nadaljevala z njeno protipomenko, nesrečno.
Prislova sta izpeljana iz samostalnika sreča in protipomenke nesreča. Nesreča ima več konkretnih pomenov kot sreča.
Tistega, kar se je pred kratkim zgodilo v premogovniku Velenje, ne moremo imenovati drugače kot nesreča. Huda nesreča, ki je odela v žalost celotno Slovenijo.
Tudi pri avtomobilski nesreči vemo, za kaj gre; vendar z različnim izidom in različnimi vzroki.
S pridevniško izpeljanko, nesrečen, je že malo drugače. Pomen je bolj splošen.
Pri nesrečni zaljubljenosti vemo, da gre za enostransko zaljubljenost.

Marsikdo je nesrečen zaradi svojega videza. Spominjam se vnuka, ki je stal pred ogledalom in bil videti hudo nesrečen. Držal se je za glavo in sam sebi govoril: »Joj, joj, kako veliko glavo imam!« Sčasoma je glava dobila normalne dimenzije, sicer pa niti prej nihče drug ni opazil kake anomalije.
Potem pridejo med puberteto na vrsto akne. Te so lahko vzrok, da se kdo počuti nesrečnega.
Skratka: če je sreča stanje ugodja, je nesrečnost stanje neugodja.
Tudi s šolo bi pojem nesrečnosti lahko povezali. Učenec je nesrečen, vendar govori o smoli, ki da jo je imel pri spraševanju, pisanju testa, pisanju eseja …
Seveda je huda smola, če dobiš vprašanje, na katero ne znaš odgovoriti. A je razlika, če je to edino vprašanje, na katero ne veš odgovora, ali pa le eno izmed mnogih.
Včasih je prav zabavno poslušati izgovore, kaj vse da je lahko krivo za slabo oceno.

Recimo: profesorica je odšla na porodniški dopust; pisali so prav tisto snov, ki so jo jemali takrat, ko ga ni bilo v šoli; učitelj je imel nemogoče kriterije za oceno; rečeno je bilo, da bodo pisali nekaj drugega …
Če bi pri »krivdi« za slabo oceno preverili, kakšno je razmerje med zunanjimi vzroki (učitelj, pogoji pisanja, neumno vprašanje, biti na piki …) in notranjimi, subjektivnimi (nisem se učil, nisem se naučil), bi verjetno znašalo 90 : 10.
Pač neradi priznamo, da je šolski uspeh ali neuspeh odvisen največ od nas samih.
Res pa je, da se vsem učencem ni treba enako prizadevati, nekateri se morajo za enak uspeh učiti veliko več in dlje kot kdo drugi.

Sicer pa so, kar zadeva odnos do ocenjevanja in ocen, hudo kritični še starši ali stari starši.
Le redki so pripravljeni videti vzrok za slabe ocene ali neuspeh v pomanjkljivi prizadevnosti svojega otroka ali vnuka, krivdo za neuspeh iščejo zunaj njega, najpogosteje v učitelju.
Sicer pa učitelji niso »krivi« le za slab učni uspeh. Krivi so, ker so prezahtevni, ker so nerazumevajoči, ker so grobi, krivi so za vedenje učencev.

Ne le učitelji, tudi ravnatelji znajo biti takšni. In če ti niso po volji staršev, jih je pač treba zamenjati. Dovolj je nekaj nezadovoljnih staršev, pa se že zgodi pogrom.
Recimo pogrom nad ravnateljem, ki zahteva red, disciplino, spoštovanje, redno prihajanje v šolo, izpolnjevanje dolžnosti. Ne skrbi me za ravnatelja, čeprav bo grenkoba ostala. Pogrom bo preživel.
Skrbi me za otroke staršev, ki so ta pogrom izpeljali. Kaj jim ti starši s svojim vedenjem sporočajo?

Dodaj komentar