ČasorisUčenje na daljavo je zlata priložnost, da razvijamo tehnike mišljenja in da pri otrocih utrjujemo občutek, da zmorejo. Naj ne bo le podaljšek klasičnega frontalnega pouka.
Dobra rešitev je postavljanje miselnih izzivov in miselnih orehov.
Učitelj nastavi nalogo in vpraša učence, kako bi jo izvedli, glede na to, da so okoliščine take, da ne morejo vsi ven.
Primer naloge sodelovalnega učenja (na daljavo): poimenujte pet rastlin na domačem vrtu ali pred hišo.
Ker nimajo vsi možnosti fotografiranja ali ker ne smemo ven v večjih skupinah ali ker živijo nekateri v bloku, bi lahko bila takšna naloga velik problem. Zato učence vprašamo, ali imajo kakšno zamisel ali predlog, kako bi rešili ta problem.
Zakaj bi to naredili? Ker hočemo učence miselno pripraviti na to, da rešujejo probleme, obenem želimo, da v sebi nastavijo mentaliteto, da ko se problem pojavi, imajo zaupanje, da ga bodo znali rešiti. Če ga ne znajo, pa lahko vprašajo druge.
Kako otroke pripraviti do tega, da bodo imeli notranji občutek varnosti v teh kriznih okoliščinah? Kako naj najbolje pripravimo na neznane okoliščine, v katere smo pahnjeni, saj ne vemo, kako se bosta ekonomska kriza in bolezen naprej razvijali in kako bomo živeli jutri ali čez dva meseca?
Iskala bom take izzive in naloge, za katere vsaj približno vem, da jih bodo znali in zmogli rešiti sami.
S tem bi utrjevala na daljavo občutek, da smo povezani, da bomo drug drugemu pomagali, da nihče ni sam in zapuščen v trenutnih okoliščinah. Otrokom bi utrjevala občutek, da zmorejo. In hkrati, da je v redu, tudi če ne zmorejo in potrebujejo pomoč.
Naloge bi oblikovala tako, da bi učencem, ki imajo omejene okoliščine, utrdila občutek, da je varno vprašati za pomoč, saj bi vsi drugi nalogo rešili tudi zanje. Krepila bi občutek, da ni konec sveta, če ne zmorejo.
Seveda ne moremo otroka prepričati, da ni konec sveta, tako, da mu to samo rečemo – dokazati mu moramo z dejanji.
Torej, kako utrjujemo pozitivno miselno naravnanost?
Našla sem rešitev. Eni lahko izvedejo dano nalogo (če si na podeželju, ne bo težko), drugi ne. Zato pa rešijo nalogo tisti, ki jo lahko. Učitelju pošljejo fotografije z imeni rastlin. Učitelj to uredi in vsi ostali, ki niso mogli ven, preberejo rešitve in si ogledajo fotografije.
Recimo, da imajo nekateri otroci omejen dostop do interneta in ga lahko uporabijo samo za reševanje nalog na daljavo. Ne morejo brskati po internetu ali nimajo doma zeliščarskih knjig. Iz dane naloge in načina reševanja se bodo vseeno nekaj naučili.
Torej, otroci se lahko veliko naučijo tudi iz tega, kako je naloga zastavljena. Učijo se drug od drugega in tisti, ki so pasivni (iz katerihkoli razlogov), od pouka vseeno odnesejo veliko.
Iz zgornjega primera je razvidno, zakaj je način, kako izvedemo pouk, pa če je to v učilnici ali na daljavo, tako zelo pomemben. Otroke je treba opremiti z mentaliteto, ki jim bo olajšala preživetje v težkih okoliščinah. Miselnost in miselna naravnanost ni nekaj, kar ponotranjiš na ukaz. Ponotranjiš jo nevede, iz izkušenj, dejanj in medsebojnih odnosov.
Izkoristimo učenje na daljavo tako, da bomo otrokom pokazali, da zmorejo! In hkrati, da je v redu, tudi če ne zmorejo in potrebujejo pomoč.
Alenka Kranjac, učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade, Koper
Maja
MVI
