Dvojezične knjige in dnevi dobrodošlice za boljšo vključenost otrok v šolo

Kako je pet, šest ur sedeti v klopi in poslušati pouk v jeziku, ki ga ne razumeš?

Turški pisatelj Orhan Pamuk je v drugem razredu zaradi selitve staršev v Švico obiskoval pouk v francoščini. V eseju za revijo New Yorker je slikovito opisal, kako iz učiteljeve govorice ni zmogel izluščiti niti ene besede, zato se je vedno bolj izgubljal v svojih mislih. Njegovo edino veselje so bili odmori, ko se je lahko za roko držal s svojim bratom. Tri dni kasneje je njegov oče oznanil, da bo zanju bolje, če se vrneta v Turčijo k babici. Nikoli se ni naučil francosko.

»Eno od deklic s Kosova sem nekoč prosila, naj se sprehodi med učitelji in jih nagovori v albanskem jeziku. Verjemite mi, da so bili odzivi učiteljev enaki kot reakcije otrok: nasmihanje, pogledi navzdol, strahovi,« pravi Mojca Jelen Madruša, strokovna koordinatorka projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, zaposlena na Osnovni šoli Koper.

Prepričana je, da je za uspešno vključitev otrok v šolo zelo pomembno ustrezno poučevanje slovenščine in razumevanje, da otrokova tišina ni nujno znak neznanja.

Med učenci in dijaki, ki bodo septembra vstopili v šolo, bodo tudi otroci, ki bodo prišli od drugod. Kako naj jih sprejmejo učitelji?

Za vsakega otroka je prihod v novo okolje zagotovo velik izziv.

Učitelji si želimo, da se dobro počutijo, da imajo občutek varnosti in sprejetosti.

Pred prvim septembrom na OŠ Koper zato ponavadi pripravimo dan dobrodošlice za vse, ne glede na to, od kod prihajajo – iz sosednje šole, Maribora, Kosova ali Makedonije.

Takrat imamo čas za pogovor o tem, kako smo preživeli počitnice in kaj nas čaka v novem šolskem letu. Otrokom in njihovim staršem predstavimo šolo, šolski program, učitelje razrednike in šolske prostore.

Tako se v novem okolju 1. septembra počutijo že nekoliko domače.

Informacijo o dnevu dobrodošlice staršem podamo, že ko otroka vpisujejo na šolo, kar pomeni, da so otroci o tem dnevu predčasno obveščeni in vedo, da jih čakamo tako strokovni delavci kot tudi nekateri učenci šole.

Zakaj je ta dan pomemben?

Zdi se nam pomembno, da preprečimo njihove morebitne strahove in vzpostavimo sodelovalen in partnerski odnos, saj bomo ne nazadnje skupaj preživeli celo šolsko leto.

Kako se otroci in starši na povabilo odzivajo?

Večina staršev in otrok se dneva dobrodošlice zelo rada udeleži. Dobijo občutek, da so dobrodošli in da se jih veselimo.

To je za nas zelo dragoceno, zato si želimo ta dan obdržati in ga tudi vsebinsko širiti. Staršem bi radi ponudili informacije o lokalnem okolju, vladnih in nevladnih organizacijah ter društvih, ki jim lahko pomagajo pri vključevanju otrok v novo okolje.

Osnovna šola Koper velja za enega od primerov dobre prakse pri vključevanju otrok priseljencev v šolo. Kako svoje izkušnje delite z drugimi?

Otroci priseljenci so pri nas že leta. Določene učne strategije smo začeli razvijati prav zaradi njih. Smiselno se nam je zdelo, da razmišljamo o tem, kako jim približati učenje jezika in kako jih vključiti v družbo.  

Seveda nas o naših izkušnjah sprašujejo tudi v drugih šolah. Projekt Izzivi medkulturnega sobivanja nam daje priložnost, da jih prenašamo v druga okolja, tako šolam, ki sodelujejo v projektu, kot tudi zavodom, vrtcem in ostalim ustanovam, ki vanj niso vključene.

Predstavljajte si, da se v 7. razred vključi deklica iz Turčije. Kaj bi svetovali njeni učiteljici?

Zagotovo je to za učitelje lahko res velik izziv.

Priporočala bi jim, da pridobijo vsaj nekaj informacij o kulturi, od koder učenka prihaja. Če je mogoče, je dobro, da poizvejo tudi o njenem dosedanjem šolskem programu.

Vsekakor je ključen pogovor, ki ga učitelji opravimo z otrokom in njegovimi starši s pomočjo prevajalca. Tako prepoznamo, kakšno je otrokovo znanje, izvemo, katera so njegova najbolj močna področja, in razmislimo, kako nadaljevati z učenjem.

Otrok se bo po vpisu v šolo začel učiti slovensko in takrat bo lahko recimo učitelj matematike ali biologije že razmišljal, katero strokovno besedišče mu lahko predstavi v tej začetni fazi.

Učitelj bo nato spremljal njegov napredek s pomočjo individualnega načrta aktivnosti, ki ga je pripravil z učencem in njegovimi starši.

Tako lahko dosežemo rezultate.  

Ali naj se torej tudi predmetni učitelj pozanima, kaj se je otrok že naučil pri, denimo, biologiji?

Seveda, to lahko stori z otrokovo pomočjo. Otrok lahko prinese v šolo svoj zvezek ali učbenik.

Večkrat je slišati, da so šolski programi neprimerljivi in da se otroci v drugih državah učijo drugače. Vendar lahko izhodiščno znanje otroka ugotovimo, tudi če ne poznamo jezika.

Mojca Jelen Madruša

Omenili ste pomoč prevajalca. Ali šola zanj poskrbi sama?

Moram reči, da si zelo pomagamo s prevajalci, to so lahko tudi starejši otroci ali njihovi starši. Včasih smo imeli v našem lokalnem okolju tudi kulturnega mediatorja.

Pogosto se celo zgodi, da starši sami poiščejo prevajalca, ko jim omenimo, da bi bilo smiselno, če bi prišli na informativni pogovor z učiteljem ali s šolsko svetovalno službo.

Ali je pri vključevanju razlika, če pride v razred otrok iz Turčije ali s Kosova?

Otrok je otrok, to večkrat rečem.

Metode, ki jih učitelji uporabljamo pri vključevanju, so enake za prav vse.

Učni jezik je zagotovo težak tako za učenca s Kosova kot za tistega iz Bosne ali Hrvaške, ki govori slovanski jezik, je pa poučevanje takrat, ko učenec in učitelj nimata stičnega jezika, večji izziv.

Naše izkušnje kažejo, da se otroci, ki prihajajo s Kosova in Turčije, nekoliko dlje časa učijo jezika. Treba jim je tudi dovoliti obdobje tišine, ko ne govorijo, pa ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker enostavno nabirajo izkušnje z molkom, nekega dne pa kar spregovorijo.

Mojca Jelen Madruša

Ta proces je pri vsakem različen. Otrok ni tiho zato, ker ničesar ne zna, in tišina ne bi smela biti pokazatelj njegovega znanja oziroma neznanja.

Učitelji lahko septembra dobijo v razred več kot samo enega otroka, ki ne zna slovensko. Mnogi pravijo, da ne vedo, kaj naj v takem primeru naredijo. Kaj jim svetujete?

Zagotovo je treba otrokom najprej omogočiti učenje slovenščine.

Kadar otroci niso na tečaju slovenščine, pa mora vsak učitelj razmisliti, kaj jim lahko ponudi skozi svoj učni predmet.

Usposabljanja, ki jih pripravljamo za strokovne delavce v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, so primeri dobrih praks pri srečevanju z otroki priseljenci. Smiselno je, da vsak strokovni delavec pridobi tovrstna znanja.

Na spletni strani ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je na voljo predlog programa dela s priseljenci za področje predšolske vzgoje ter osnovnega in srednješolskega izobraževanja. V njem lahko vsak od strokovnih delavcev pridobi priporočila za delo.

Veliko primerov dobrih praks je objavljenih tudi na strani medkulturnost.si. Učitelji si lahko pomagajo s konkretnimi pripravami in učnimi gradivi o tem, kako začeti vključevati otroka iz nekega drugega jezikovnega okolja. Gradiv in usposabljanj je veliko.

Je strah učiteljev, ki pravijo, da niso usposobljeni za delo z otroki priseljenci, upravičen?

Vsak učitelj, ki je zaključil fakulteto, je pridobil znanja, ki ga pri delu z otroki, tudi priseljenci, lahko vodijo in usmerjajo. Tista, ki jih pogreša in za katera meni, da jih potrebuje, pa mora poiskati, pridobiti. To lahko stori na šoli, v vrtcu, med svojimi kolegi.

Mislim, da si velika večina učiteljev želi tovrstnih usposabljanj. Udeležujejo se jih tako v vrtcih kot v osnovnih in srednjih šolah. Kako pogosto in koliko strokovnih delavcev se lahko usposablja, pa je odvisno tudi od obsega usposabljanj in tega, kdaj jih organiziramo. Mislim, da smo pri tem na pravi poti.

Kateri pripomočki za navezovanje stika so se izkazali za posebej učinkovite?

Učitelj se lahko otrokom približa denimo s knjigo. V naši šolski knjižnici imamo kar nekaj dvojezičnih slikanic oziroma knjig v maternih jezikih otrok.

Ko otrok začuti, da je učitelj na njegovi strani in da mu želi dobro, se bo počutil varnega, tudi če nimata stičnega jezika; tudi če med njima ni komunikacije oziroma je ta zgolj neverbalna. Potem se bo otrok lažje počutil sprejetega in se bo pogosto tudi lažje učil.

Mojca Jelen Madruša

Če so učitelji kljub temu še vedno negotovi, se lahko obrnejo na vas?

Zagotovo. Vedno se učimo drug od drugega.

To še ne pomeni, da je naša praksa najboljša; morda je v enem okolju dobra in optimalna, v drugem okolju pa bo treba poiskati druge strategije.

V Osnovno šolo Koper se je že pred leti začelo vpisovati vse več otrok, ki niso znali slovensko.

Pred približno trinajstimi leti sem v razred dobila deklico s Kosova. Druga drugo sva nekako začutili, nisva pa mogli komunicirati zaradi jezikovne ovire. Deklica je rada prihajala v šolo, ampak kot učiteljica nisem bila zadovoljna s tem, kar sem ji nudila.

Razmišljala sem, kaj lahko za njo in njene starše storim. Zdelo se mi je, da je otrokom priseljencem res težko. Zato se mi je zdelo pomembno, da jim stopim naproti in da začnemo skupaj iskati pozitivne rešitve.

Tudi naš tedanji ravnatelj je imel podobno izkušnjo. Naletel je na fanta, ki je sedel na radiatorju. Prijazno ga je ogovoril in mu rekel, naj ne sedi na njem, ker je to zanj nevarno. Fant ga je najprej nemo gledal, nato pa, ko je ravnatelj nekoliko povzdignil glas, še preplašeno. Ravnatelj ni vedel, kaj je narobe, dokler mu niso njegovi prijatelja povedali, da ne prihaja iz Slovenije.

Ali učitelji znajo vstopiti v čevlje otroka, ki prihaja od drugod?

Tudi učitelji se med sabo razlikujemo.

Ko že imamo občutek, da nam je drugačnost samoumevna in da jo razumemo, lahko pri sebi zaznamo, da imamo še vedno pomisleke.

Ko pa pomislimo, kako bi bilo nam, če bi odšli v tujino, se zavemo, da bi tudi mi zase in za svoje otroke v drugem šolskem sistemu želeli vse najboljše. Tedaj smo mogoče pripravljeni narediti nekaj več.

Eno od deklic s Kosova sem prosila, naj se sprehodi med učitelji in jih nagovori v albanskem jeziku. Verjemite mi, da so bili odzivi učiteljev povsem taki kot reakcije otrok: nasmihanje, pogledi navzdol, strahovi.

Zakaj ste to predlagali?

Želela sem, da bi učitelji res začutili, kako je poslušati nerazumljiv jezik. Torej, da bi se vživeli v otroka, ki morda pet, šest ur dopoldne posluša slovenščino, a je ne razume.

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.