TerezaV četrtek, 11. julija, ob 7.04 me je zvočni signal s telefona opozoril, da sem dobila sporočilo.
Na SMS-u je bilo zapisano: »Naredil maturo. Hvala za pomoč.«
Od srca se mi je odvalil kamen.
Srečna sem bila zanj, za njegove starše in nesrečna, ker njegova babica, moja prijateljica, ki mi ga je predala v začasno varstvo, tega dne ni dočakala.
Ne vem, kateri predmet so pisali tisti dan, ko je umrla. Za dan po pogrebu vem, da je pisal angleščino.
Njegova matura je bila več kot le zrelostni izpit.
Vesela sem, da sem prijateljici še lahko sporočila: »Ne boj se zanj. Krasen fant je. Tudi če bo imel smolo in bo pogrnil, se bo pobral.«
Otroci, ki se srečujejo s težavami pri učenju, poznajo vzpone in padce, navajeni so se pobirati. Postanejo borci.
Drugače od tistih, ki poznajo samo najvišje ocene in visoke cilje ter so prepričani, da se je ob prvem neuspehu njihov svet podrl.
Tudi letos je bilo uspešnih maturantov približno toliko kot druga leta.
Vsako leto pa me preseneti število zlatih in diamantnih maturantov. In vselej znova se sprašujem, kam pozneje poniknejo.
In doživljam, kako nekatere zgube vzcvetijo, dozorijo. Kakšno moč dobijo interesi in kako je nekaterim drugačen način učenja pisan na kožo. Bolj kot učenje njim nezanimivih podatkov.
Po nepreverjenih ustnih virih so se letos hrvaški maturantje odrezali precej slabše kot slovenski. Ena petina jih menda ni prestopila praga zrelosti.
Slabi so bili predvsem eseji.
Mnogi naj bi oddajali prazne liste in ostali brez ene same točke. Pisali so Dostojevskega, Zločin in kazen.
Sama sem se s tem obširnim romanom spopadla pred nekaj leti, ko je imel ne vem več kateri od vnukov to za obvezno branje. Vem, da sem se takrat vprašala, kako bi ta roman razumela, če bi ga imela jaz za maturo.
Bi ga sploh prebrala do konca? Bi oddala prazen list, kot mnogi hrvaški maturantje?
Vrsto let že sledim, kako se slovenski profesorji lotevajo obravnav literarnih del, iz katerih potem dijaki pišejo eseje.
Moje izkušnje kažejo, da so pri tem zelo temeljiti.
In če se sprva zdi, da je izbor del neprimeren, pedagogi s svojimi prijemi dijake pripeljejo na višjo raven razumevanja. Ni količina tisto, kar jih dvigne, pač pa temeljitost.
Morda je v tem razlika med slovenskimi in hrvaškimi profesorji.
Pa še dve pohvali na račun učiteljev sem slišala te dni.
Ena je veljala profesorici matematike, ki je dijaku pred popravljanjem negativne ocene iz matematike zatrdila, da je prepričana, da bo tokrat pisal pozitivno, ker da mu tudi prejšnjič ni dosti manjkalo do pozitivne ocene. Morda se zdi, da to ni kakšna pomembna spodbuda, a za dijaka, ki se trese, ki ima tremo, je učiteljeva vera vanj več kot le spodbuda.
Druga pohvala pa je veljala razredničarki, ki se je spoprijela z negativnimi ocenami dijakinje. Iz sedmih negativno ocenjenih predmetov, ki si jih je nabrala preko leta, je ob koncu pristala le pri dveh popravnih izpitih. Za konec počitnic ji je ostal le še en popravni. Brez zavzetosti razredničarke bi starši za svojo hčerko že iskali drugo šolo.
Tako pa so eni in drugi dobili dobro izkušnjo.
Dobre izkušnje rodijo vero v življenje. Včasih je dovolj le en dober učitelj, ki mladostniku spremeni življenjsko pot v pozitivno smer.
MVI
