MašaDnevnik sem začela pisati pri enajstih, ko sem se prvič resno zaljubila v dve leti starejšega Čibija. Hodil je v isto šolo in bil nadvse podoben mojemu najljubšemu igralcu, Michaelu J. Foxu.
Vedno kadar sem v kakšni knjigarni odkrila lep zvezek (takrat še niso bile tako založene), sem si ga kupila … da bo za dnevnik, ki mi bo služil kot neke vrste terapevtsko sredstvo.
K pisanju sem se ponavadi spravila, če se mi je dogajalo kaj slabega, in tako urejala svoje občutke.
Ko sem spoznala svojega v. d. moža, nekaj let nisem napisala skoraj ničesar.
Dokler nisem rodila in dobila knjige Dojenčkov prvi album (Mladinska knjiga).
Ob izpolnjevanju sem ugotovila, kako hitro sem nekatere stvari pozabila in kako malo pravzaprav vem o svojih (tudi starih) starših.
Zaradi tega sem začela raziskovati in ugotovila, da obstaja še nekaj knjig, v katere lahko vpisuješ svoje spomine.
Tako ima zdaj vsak član naše družine eno, ki jo mora izpolniti.
To so:
- Projekt: Vse o moji družini (Moja zgodba);
- Srčna knjiga mojega življenja (Chiara);
- Družinska kronika (Mladinska knjiga);
- Družinska kronika (Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko);
- Naj ti povem svojo zgodbo (www.grafenauer.si).
Navdihujejo me tudi dnevniki drugih, zato so na spisku naslednje knjige, ki bi jih rada čimprej prebrala:
- biografija smučarke Tine Maze, ki jo občudujem: Jaz. Tina. (DZS);
- zgodba ustanovitelja znamke Nike: NIKE – Potovanje k boginji zmage (Učila);
- sicer bolj vodnik, ki pa opisuje tudi resnične prigode pustolovca Beara Gryllsa: Preživetje v naravi (Učila);
- zbirka kolumn Jeremyja Clarksona, zdaj žal že nekdanjega voditelja kultne oddaje, ki nikoli več ne bo to, kar je bila: Top Gear (Učila).
Kaj pa vi? Imate svoj priljubljeni dnevnik?
Se beremo!
MVI
Tereza
