TerezaŽivimo tu in zdaj, v sedanjosti. Preteklosti se spominjamo iz lastnih doživetij. Spoznavamo jo iz pripovedovanj starejših. O njej se učimo v šoli. Prihodnost načrtujemo.
Z načrtovanjem prihodnosti je povezan prehod z ene stopnje šolanja na drugo. Se odločiti za poklicno, strokovno šolo, gimnazijo? Katero smer izbrati po srednji šoli?
Zaključek šolanja na eni ali drugi stopnji se tako ali drugače proslavi. Skupaj s sošolci, prijatelji, družino. Z izleti, potovanji, ekskurzijami, plesi.
Končni izleti devetošolcev že potekajo. Trije deveti razredi ene od ljubljanskih osnovnih šol so se odločili, da gredo na končni izlet v London.
Ne vem, kdo je imel glavno besedo pri načrtovanju in odločitvi. Učenci, njihovi starši ali učitelji? Zraven morda še kakšna turistična agencija.
Na prvi pogled se zdi to lep izlet, ki se ga bodo udeleženci lahko spominjali še vrsto let. Spomini so v življenju pomembni. Kaj pa tisti, ki se ga niso udeležili? Iz enega od treh razredov je bilo takih kar devet, slaba polovica razreda. Da si bodo London ogledali družinsko, so pojasnili.
Le kdo bi hotel priznati, da je zanj in za njegove starše izlet predrag. Priznati revščino. Teh devet učencev ne bo imelo spominov na izlet s sošolci ob koncu osnovne šole. Izlet je že bil in ne da se ga več popraviti. Sladki ali grenki spomini so se že vtisnili.
Neki drug deveti razred se je odločil za adrenalinski park s podaljškom kopanja v morju, ko se bo že ogrelo. Udeležili se ga bodo vsi sošolci.
V srednji šoli je profesorica za samostojno delo in govorne vaje ponudila različne teme. Liam je izbral temo holokavst.
Prijatelj (morda sošolec, znanec …), ki veliko brska po spletnih omrežjih, ga je podučil, da zgodovinarji veliko »nakladajo«.
Recimo o številu žrtev v taboriščih med drugo svetovno vojno. Teh da je bilo v resnici samo 130.000, in ne milijon in več, kot pišejo v knjigah in časopisih. On da to točno ve, ker je prebral na spletu.
Pa dopovejte mladostniku, kdo ima bolj prav. Zgodovinarji, raziskovalci, ljudje, ki so se z neko temo ukvarjali vse življenje, ali njegov vrstnik? Bolj gre verjeti slednjemu.
Nato se je Liamov oče odločil, da bosta šla na Poljsko in si ogledala nemško taborišče v Auschwitzu. Tako bo fant lažje pripravil svojo nalogo.
Med zimskimi počitnicami sta obiskala nekaj poljskih mest, gradov.
Posebej sta se posvetila ogledu taborišča.
Fantovi dvomi o ugotovitvah zgodovinarjev so se razblinili.
Gore čevljev, polomljenih očal, kupi las, posode z mrtvaško glavo, ki so jih obrnili na glavo nad »tuši« (spomnil se je, da je to videl že v filmu) v plinskih celicah, železniški tiri, vagoni, velikost taboriščnega kompleksa …
To je bila ura zgodovine. Celoletni pouk zgodovine druge svetovne vojne mu ne bi mogel priti tako do živega, kot mu je prišel do živega dan, preživet v Auschwitzu.
Nalogo o holokavstu bo lahko stresel iz rokava. Težko ga bo ustaviti. Iz njega kar bruha.
O spoznanju, kaj pomeni vojna, kako blizu nam je, kako slabi učenci so svetovni voditelji, ki se iz zgodovine niso naučili ničesar, ne bo mogel govoriti, ker mu bo zmanjkalo časa. A upam, da bo o tem premišljeval.
Jaz pa učiteljem zgodovine s tem tudi nekaj namigujem. Prav tako glede izletov. Naj imajo spomine za prihodnost vsi. Ne le otroci dovolj premožnih staršev.
Maja
Urša
MVI
Dodaj komentar