Šole in posamezni učitelji so se po svojih močeh pripravili na ponovno izobraževanje na daljavo, ocenjuje dr. Damijan Štefanc z oddelka za pedagogiko in andragogiko ljubljanske filozofske fakultete.
»Že podatek, da so bile spletne platforme preobremenjene in ponekod celo niso zadovoljivo delovale, kaže na to, da je spletna orodja prve dni uporabljalo več učiteljev in učencev kot spomladi.«

Otroci se spomladi med izobraževanjem na daljavo niso veliko naučili. Ali se zdaj kaj bolje ve, kako naj to poteka, da bo prenos znanja boljši?
Upam, da je sedaj bistveno večji delež ur pouka izpeljan v živo in da so učenci deležni več neposrednega kontakta z učitelji, ki jih usmerjajo pri delu.
Drugo vprašanje pa je, ali so bili sprejeti zadostni sistemski in didaktični ukrepi, da bo tudi znanje učencev na koncu vsaj primerljivo z znanjem, ki bi ga lahko usvojili, če bi pouk potekal ves čas v šolah.
To bo pokazal čas, bojim pa se, da nismo naredili dovolj, da bi zagotovili zadostno kakovost pouka in učenja zlasti za učenke in učence iz najbolj ranljivih družbenih skupin. Na tem bomo morali v prihodnje še delati.
Ali obstajajo navodila oziroma priporočila za njegovo izvedbo?
Mislim, da bi moralo biti osnovno vodilo, da poskušamo tudi pri delu na daljavo – upoštevaje seveda njegove posebnosti – doseči čim večjo podobnost z učnim procesom, kot poteka v šoli.
Seveda to v celoti ni mogoče, a v mislih imam zlasti prizadevanja, da učitelji vzpostavijo čim bolj kakovostno komunikacijo z učenci, da se trudijo čim bolj nazorno predstaviti učne vsebine, da komunikacijo omogočajo tudi med samimi učenci, da spremljajo njihov napredek in se pravočasno odzivajo na morebitne težave, da so posebej pozorni na učence, ki imajo manj ugodne materialne in druge pogoje za učenje na daljavo, in podobno.
Kaj pa enotni minimalni standardi, nekakšen najmanjši skupni imenovalec, ki bi moral biti povsod enak?
Enotnih standardov, ki bi določali, kako morajo učitelji poučevati, ni. Vsaj ne v smislu, da bi morali učitelji poučevati po vnaprej danih navodilih.
Pri vodenju pouka so namreč samostojni, avtonomni, nenazadnje so strokovnjaki, ki znajo presoditi, kako bodo v svojih konkretnih okoliščinah pouk kar najbolje izpeljali.
Obstajajo pa seveda minimalni standardi znanja, ki jih določajo učni načrti posameznih učnih predmetov: tam piše, kaj morajo učenci ob koncu obravnave določenega sklopa ciljev znati.
In to je za učitelje tudi temeljno vodilo, ko se odločajo o tem, kako bodo pouk načrtovali in vodili.
Razlike med šolami so že pri rednem pouku v razredu. S prehodom na šolanje na daljavo se te ponekod še povečujejo. Kaj lahko naredijo starši, če menijo, da otroci na ta način pridobijo precej manj znanja, kot bi ga na drugi šoli?
Sam bi v takih primerih svetoval pristop »od spodaj navzgor«: to pomeni, da starši svoje dileme najprej predstavijo učitelju, na katerega se neposredno nanašajo.
Veliko je mogoče doseči že s tako neposredno, spoštljivo in konstruktivno komunikacijo. Pogosto zadostuje že, če starši povprašajo učitelja, zakaj se je odločil za to, da bo pouk izvajal na določen način: učitelj, ki pouk vodi premišljeno in ravna strokovno, bo svoje didaktične odločitve znal pojasniti tako staršem kot tudi učencem.
V tistih redkih primerih, ko takšna komunikacija več ne zadostuje, pa se je smiselno po vrsti obrniti tudi na ostale strokovne delavce na šoli: razrednika, svetovalno službo, ravnatelja. Zadnji korak, ko so bili vsi ostali že izčrpani, so zunanje institucije, kot je npr. šolska inšpekcija.