Pred koncem preteklega leta je v pedagoških in političnih krogih završalo.
Znanje slovenskih učencev se je poslabšalo v primerjavi z njihovim znanjem izpred nekaj let.
So krivi učenci, starši, učitelji, programi, mobilni telefoni?
Pedagogi so poslabšanje pričakovali.
Zaprtje šol v času epidemije koronavirusa je naredilo svoje. A ne pozabimo, da so imeli epidemijo povsod.

Tudi na razvrednotenje pedagoškega poklica so že dolgo opozarjali.
Eno in drugo bi lahko prispevalo vsaj nekaj k poslabšanju bralne pismenosti, znanja matematike, naravoslovnih predmetov.
V poslabšanju rezultatov sama ne vidim kakšne posebne katastrofe.
Vzroka za slabše rezultate pa ne vidim toliko v poučevanju kot v vzgojnih smernicah preteklih let, ki narekujejo otrokom prijazno šolo, ki pa se je spremenila v učenčevi lagodnosti podrejeno šolo.
Ta prijaznost gre tako daleč, da je treba otroku opravičiti vse izostanke, spraševanje mora biti vnaprej napovedano, prav tako pisno preverjanje znanja, odnos do pisanja domačih nalog je zelo ohlapen.
V šolah vladajo starši, ki ščitijo svoje otroke zaradi lastnih občutkov krivde.
»Prijazna šola« se je spremenila v kampanjsko učenje.
Dan pred spraševanjem in pisanjem se skušajo naučiti snov za pol leta nazaj. Zato dan ali dva pred tem tudi »zbolijo«.
Veliko staršev je zaradi slabših rezultatov raziskave do šole zelo kritičnih.
Otroci pa imajo tudi veliko obšolskih dejavnosti, za katere starši plačujejo njihove trenerje, vodje skupin, posebne učitelje. Nekateri trenerji so lahko zelo strogi. Ne izbirajo besed, ko hvalijo ali grajajo. Ko gredo otroci na taborjenje, vodje zahtevajo, da telefone pustijo doma.
Zaradi njihovih zahtev in strogosti se starši ne pritožujejo. Še prav se jim zdi.

Kdaj bo tudi učiteljem dovoljeno, da prepovedo prinašanje telefonov v šolo?
Ali so telefoni del prijazne šole, prijazne družine? Kdaj bomo v družinah zahtevali, da telefoni vsaj med obroki niso v dosegu rok? Ali pa, da se telefoni ne nosijo v spalnico?
Ponovno razmišljam tudi o letošnjem izboru literarnih del za maturitetni esej v povezavi s spodbujanjem branja.
Veliki briljantni valček, psihiatrija. Dogodek v mestu Gogi, nori prebivalci mesta. Zaprta vrata, tudi v peklu človek ne more ubežati svoji vesti, medsebojnim odnosom. Naše skladišče, norost novega kapitalizma.
Briljantna dela Draga Jančarja, Slavka Gruma, Jeana-Paula Sartra in Tjaše Mislej.
A kaj, ko jih lahko dojame le človek z življenjsko kilometrino. Da jih dojamejo tudi dijaki, se morajo profesorji zelo potruditi, predvsem pa nameniti obravnavi neizmerno veliko časa. Poučevanje podrediti maturi.
Ali izbrana dela res vabijo dijake k branju?
Morda se jim branje zameri za vse življenje.

Pred novim letom je nekdo obujal spomine na svoje šolanje, na uporništvo, na to, kako je povedal učiteljici, da »obveznega branja« ni prebral in da ga tudi ne bo. Da pa je prebral drugo, celo debelejšo knjigo.
Učiteljica pa mu je rekla: »No, potem pa nam pripoveduj o knjigi, ki si jo prebral.«
Spomnim se svojih sošolcev, ki so vsi po vrsti brali knjige Karla Maya. Nihče jih ni silil k branju, pa tudi prepovedal jim ni nihče brati šund literature. O tem, koliko so brali drugo literaturo, se ne spomnim.
