Ali znamo zavarovati svojo zasebnost na spletu?

Pred dobrim mesecem sem napisala prvo polovico odgovora na spodnje vprašanje in tokrat nadaljujem z drugim delom odgovora – tistim, ki je vezan na varovanje zasebnosti.

V spletnih omrežjih rada objavljam svoje fotografije in občasno tudi  fotografije svojih otrok, saj so moji prijatelji vedno veseli slik. Občasno pa se sprašujem o varnosti tega, kar počnem. Kaj menite vi o objavah selfijev?

Po naključju pa sem ravnokar dobila še eno vprašanje:

Prejšnji teden se je veliko pisalo o aplikaciji FaceApp in o tem, da naj bi nam brez naše privolitve prekopirala vse naše slike s telefona na strežnike v ZDA ali v Rusiji, kasneje pa so to zanikali. Tudi sam sem pred časom uporabil to aplikacijo, ker me je zanimalo, kako bom izgledal, ko bom star, in ker so take slike objavili tudi moji prijatelji. Zdaj pa me skrbi, če se vse moje slike nahajajo na nekih neznanih strežnikih.

Drugi del odgovora na prvo vprašanje in odgovor na vprašanje o možni
FaceAppovi zlorabi sta pravzaprav tesno povezana, zato bom odgovorila na oboje hkrati.

Ljudje smo se razvili v majhnih, tesno povezanih skupnostih. V taki skupnosti je bilo medsebojno zaupanje in sodelovanje nujno za preživetje posameznika in skupnosti kot celote. Z delom skupnosti smo bili v sorodstvenih odnosih, v okviru skupnosti smo si našli prijatelje. Seveda pa so bili odnosi s pripadniki drugih skupin povsem drugačni, običajno so bili naši predniki zelo previdni in tudi nekoliko nezaupljivi pri stikih s pripadniki drugih skupin. Pogosto so bile posamezne skupnosti celo v sovražnih odnosih s sosedi, saj so tekmovali za iste vire.

Tako je bilo večji del naše zgodovine in običajno so bili le popotniki tisti, ki so prinašali informacije o svetu izven malih okolij, v katerih je večina ljudi živela. V vsej zgodovini so se posamezne skupine in celotni narodi selili, a so pri tem prihajali v spore s staroselci, kar je le še poglobilo medsebojno nezaupanje med skupinami.

Sodobni ljudje precej lažje in veliko potujemo, hkrati pa uporabljamo nove tehnologije, ki nam omogočajo brezmejno komunikacijo. V istem trenutku lahko komuniciramo z nekom iz Nove Zelandije, ZDA ali Južne Afrike, ne da bi sploh opazili razdaljo, ki nas ločuje. Ker imamo občutek, da si svoje sogovornike izberemo sami, jih pravzaprav vidimo kot člane svoje skupnosti, saj smo ohranili potrebo po pripadnosti skupnosti, ki je reševala naše prednike in jim omogočila preživetje.

Čemu ta dolgi uvod?

Želim le pojasniti, kaj je eden izmed ključnih motivov, zaradi katerih danes ljudje »on-line« delimo svojo intimo, svoje misli, želje in seveda fotografije. V svetu vsesplošne preobremenjenosti, pomanjkanja časa in površnih odnosov si želimo prave bližine in skupnosti, ki bi nam dala občutek pripadnosti. 

Internet nam ponuja natanko to: možnost, da najdemo somišljenike in sorodne duše, ponuja nam »prijatelje«. Omogoča nam, da se predstavimo v najboljši luči in najdemo ljudi, ki se bodo navduševali nad našimi idejami, duhovitostjo, inovativnimi selfiji, našim pogumom, ko si upamo objaviti »fotografijo« sebe, kakršni naj bi bili videti čez 40 let …  

Na internetu tudi ne vidimo več ljudi, ki nam niso všeč, saj nam algoritmi skrbno filtrirajo in ponujajo le tisto, za kar vedo, da nam bo všeč. Zelo dobro nas namreč poznajo na podlagi naših dosedanjih objav in izbir.

Po tem, ko smo si že ustvarili neko spletno podobo, jo moramo tudi stalno vzdrževati in nadgrajevati. K temu smo stalno spodbujani, aplikacije in naši spletni »prijatelji« in prijatelji nas na to ves čas tako ali drugače spominjajo. Tako z veseljem delimo vse o sebi, saj dobimo takojšen odziv. Le kdo ne bi bil vesel tega, da mu 67 »prijateljev« sporoči, da jim je res všeč fotografija, ki jo je objavil, in da jim je polepšala dan.

Seveda pa je občutek, da naše objave delimo le s »svojo skupnostjo«, popolna iluzija. Tudi če objavljamo v omrežjih, ki omogočajo ustvarjanje »zaprtih skupin«, še ne pomeni, da ima le majhno število ljudi dostop do naših objav. Vsa družbena omrežja naše objave hranijo na svojih strežnikih. S tem ko fotografijo objavimo, izgubimo nadzor nad tem, kaj se bo z njo dogajalo v prihodnosti.

V zadnjih letih se kot po tekočem traku pojavljajo nove in nove afere, ki opozarjajo na možnosti zlorab naših objav, afera FaceApp je le ena izmed mnogih. Na srečo pa se je pri njej izkazalo, da gre za lažni alarm.

Paniko je povzročila izmišljena trditev na Twitterju. Lažno trditev je avtor že izbrisal in se zanjo tudi opravičil. FaceApp kopira na (ameriške) strežnike le fotografije, ki smo jih sami izbrali in posredovali, ne kar vseh po vrsti.

Aplikacijo je sicer razvilo rusko podjetje Wireless Lab, a vse obdelave fotografij potekajo na ameriških strežnikih, kjer naj bi se po določenem času tudi izbrisale.

Zaradi afere je bila aplikacija pod drobnogledom in pri tem se je izkazalo, da je celo veliko manj invazivna kot mnoga družbena omrežja, ki jih tako radi uporabljamo. Podrobnejši pregled pogojev uporabe je pokazal, da so ti precej neprijetni, a še daleč od tega, kar podpišemo, ko se strinjamo z uporabo velikih družbenih omrežij.

Večina afer pa je žal zelo resnih in resničnih.

Mnogi ste verjetno slišali za afero Cambridge Analytica, ki je pokazala, kako enostavno je z ustreznimi algoritmi vplivati na naše življenjske odločitve, če smo dovolj prisotni v družbenih omrežjih. O tej aferi so nedavno celo posneli film.

Veliko afer je povezanih z vdori v sisteme in s krajo podatkov, kot je bila na primer kraja milijonov fotografij omrežju Snapchat.

Veliko je tudi kraj gesel uporabnikov, na primer odmevna afera kraje približno 170 milijonov gesel omrežja LinkedIn pred nekaj leti.

Mnogo afer je povezanih z (zlo)rabo podatkov in objav, ki smo jih družbenemu omrežju, aplikaciji ali kakemu drugemu ponudniku zaupali v dobri veri, da so naše objave varne in »zasebne«. Pogosto je možnost take (zlo)rabe celo navedena v pogojih uporabe omrežja, ki pa jih običajno ne preberemo.

S pretiranim angažmajem v družbenih omrežjih lahko torej ogrozimo svojo zasebnost in celo integriteto svojih odločitev. A še veliko huje je, da lahko s svojimi objavami vplivamo tudi na »digitalni odtis« svojih otrok. Seveda je razumljivo, da si mnogi ponosni starši želijo deliti slike svojih otrok. A pri tem je potrebna še veliko večja previdnost, saj s tem ustvarjamo trajno digitalno podobo svojega otroka. Ali smo lahko tudi zares prepričani, da bo ta otroku všeč, ko bo malce starejši?

Če nam morda naša lastna zasebnost ni tako zelo pomembna, da bi se bili pripravljeni »prebiti« čez pogoje uporabe družbenih omrežij in storitev, ki jih uporabljamo, pa bi se vsekakor morali temu posvetiti, če objavljamo posnetke otrok.

Mogoče pa so vse te afere tudi koristne, saj bomo tako morda sčasoma ozavestili, da nikakor ni isto, če svoje zgodbe, misli in fotografije delimo v družbi sorodnikov in prijateljev ali pa jih trajno objavimo na strežnikih na drugem koncu sveta, zato da jih lahko vidijo naši prijatelji in naši »prijatelji«.